Kmetija Pustotnik je ena najstarejših v Poljanski dolini in je verjetno obstajala že v 15. stoletju. Prvi pisani zapis je iz leta 1795, ko je kmetijo prevzel Matevž Brence. Od takrat do sedaj so bili gospodarji kar trije Martini, ki so vsi kmetijo vodili zelo uspešno. Zadnji Martin Brence je pred dvajsetimi leti kmetijo prepustil takrat komaj 22-letnemu sinu Milanu. Očitno je Martin Brence velik vizionar, saj se je odločitev izkazala za več kot dobro - kmetija je danes zelo napredna.

Milan je kmalu po prevzemu kmetije spoznal osemnajstletno Žužo iz Lendave. Mlada zakonca sta že konec osemdesetih let ugotovila, da od prodaje mleka ni možno živeti in se kljub pomanjkanju znanja odločila za izdelavo sira. Po prvih neuspehih je Žuža kljub dvema majhnima otrokoma in visoki šolnini odšla na enomesečno izobraževanje v Švico. Odločitve nikoli ni obžalovala.

Po vrnitvi iz tujine sta začela z lastno, butično proizvodnjo. Žuža: »To so bili še časi obvezne oddaje presežkov. Ko so v zadrugi izvedeli, da občasno delam sir, so odpovedali odkup mleka in čez noč sva ostala brez edinega dohodka. V tako nemogočih razmerah sva morala vsak dan 400 litrov mleka predelati v sir in ga prodati.«

Leta 1991 sta najela prodajni prostor na ljubljanski tržnici. Sprva sta prodajala le eno vrsto sira, skuto in kajmak. To so bili časi velikega odrekanja, saj sta živela brez televizije, brez avta in brez počitnic. Ampak izdelki so bili vrhunski in kupci so želeli več, zato sta ponudbo počasi širila.

Danes Žuža in Milan lažje dihata, saj imata v sirarni zaposleni dve delavki, otroci pa so tako veliki, da lahko sami poskrbijo za kmetijo, če gresta na kakšno potovanje v tujino. Ne glede na destinacijo se vedno vrneta z nekaj vzorci sira, katere v družinskem okolju degustirajo in poskušajo najti še kakšno novo vrsto sira, ki bi jo izdelovali. »Pri tem vsi neizmerno uživamo,« se nasmehne Milan.

Razvoj se nikoli ne konča in sedaj na kmetiji gradijo novo sirarno, kjer bo možno tudi izobraževanje.



Nazaj na domačo stran kmetije pri Pustotniku