Maks Vrečko

Alpsko mleko lahko sedaj v akciji pri znanem veletrgovcu kupite za 1 cent/liter. Seveda, če kupite blago v vrednosti nad 20 eurov. O nesmiselnosti takšnih akcij sem pisal že 20. oktobra 2009 v objavi "krompir po 1 cent". Pri krompirju sem pisal o razvrednotenju hrane kot take, za Alpsko mleko pa lahko govorimo o razvrednotenju mleka in tudi razvrednotenju blagovne znamke Alpsko mleko. V času trajanja akcije bo seveda prodaja kratkotrajno narasla, na dolgi rok pa sem prepričan v negativen trend. Škoda.

Moja stara mama ima nekaj čez 80 let. Odraščala je v časih, ko hrane ni bilo. Ko pridem na obisk, mi še danes vedno odreže popolnoma predebel kos kruha.

Pred nekaj dnevi so jo z reklamami zvabili v novo trgovino. Naključje je hotelo, da je tja prišla nekaj pred 19. uro, ko se trgovina zapre. Na oddelku s kruhom, žemljami in pecivi je opazovala razkošje ponudbe in med nakupom pobarala trgovko, kaj storijo z izdelki, ki jim ostanejo. »Verjetno si tole delavci razdelite med sabo, kajne?«, je menila. Trgovka je odkimala in skrivaj prišepnila: »Ne boste verjeli, ampak vse tole bomo zavrgli.«

Stara mama je bila popolnoma zgrožena, kar ni mogla verjeti, da se to dogaja. Bilo je očitno, da se s takim načinom poslovanja ne strinja niti prodajalka. Ki pa je v velikem sistemu žal popolnoma nemočna.

Zgražamo se nad ljudmi, ki kruh mečejo v kante. Kaj pa veliki sistemi, ki zavržejo na tone hrane? Zaradi nas, ki vedno želimo sveži kruh in široko izbiro (tudi nesezonske) zelenjave. Kaj res te hrane ni mogoče drugače uporabiti? Je res tako narobe, če bi bil na koncu leta čisti dobiček trgovske verige kakšen odstotek nižji? In ali res potrebujemo na izbiro 25 različnih vrst kruha?

Zdrava prehrana iz domačega vrta je želja večine ljudi. A marsikdo tega nima na voljo, saj se pojavljajo ovire kot so:

-         svojega vrta sploh nimamo, ker živimo v mestu,

-         nimamo časa za pridelovanje lastne hrane,

-         nimamo smisla ali želje po pridelovanju, seveda pa želimo dobro in zdravo jesti.

Iz teh težav je v Italiji nastala dobra poslovna ideja, koncept si lahko ogledate na povezavi Le verdure del mio orto. Enostavno povedano gre takole: pri ekološkem kmetu rezerviramo »svoj vrtiček«, na katerem se posadi zelenjava po naših željah. Ko kmet hrano pridela, jo dostavi na dom. Zadeva se plača vnaprej in stane najmanj 850 eurov, odvisno od površine.

Poslovni model je dober za kmeta in kupca. Kmet ima že na začetku leta prodan pridelek ali bolje rečeno površino – s prodajo se mu ni potrebno ukvarjati, zato lahko več časa nameni pridelovanju in doseže še boljše rezultate. Le enkrat na teden mora dostaviti pridelek. Kupec pa ima »svoj zelenjavni vrt« in lahko odloča o tem, kaj se bo posadilo ter spremlja rast (fotografije po mailu). Sem prepričan, da bo vsak kupec navdušen nad tem, kaj vse je mogoče pridelati na npr. 30 m2. In seveda navdušen nad dejstvom, da lastno hrano, pridelano na ekološki način, dobi enkrat tedensko na dom.

Moti me visoka cena, ki je prisotna v italijanskem modelu. V Sloveniji bi to zagotovo šlo za manj denarja, saj so pri nas razdalje za dostavo na dom bistveno krajše.

Bi projekt lahko zaživel v Sloveniji? Če si želite imeti »zelenjavni rent-a-vrt« mi pošljite mail na maks.vrecko@sveze.si. Mail mi pošljite tudi, če ste kmet in bi pridelovali po opisanem principu. Ideja je posnemanja vredna, a zahteva manjši miselni preskok v glavah kmetov in kupcev ter prilagoditev slovenskim razmeram. Na blogu Sveže.si bom poročal o rezultatih.

Jabolčni sok je zelo priljubljen. Razlog za njegovo uživanje je tudi dejstvo, da je pridelan v Sloveniji, kar za večino ostalih vrst sokov težko rečemo. Predelovalci sadja so jabolčni sok do sedaj večinoma točili v litrske steklenice, sedaj pa se vedno bolj uveljavlja nova embalaža za 5 ali 10 litrov soka. Znotraj te embalaže je poseben meh, ki se ob porabi krči. To pomeni, da do soka v nobenem primeru ne more zrak in da se ta sok tudi ne more pokvariti.

Tovrstna embalaža je najbolj primerna za domače zabave, gostinske lokale, podjetja, še posebej pa pri natakanju soka uživajo otroci, ki imajo z običajnimi litrskimi steklenicami lahko težave. Sok lahko pijemo takšen kot je ali pa ga poljubno zmešamo z vodo. 

Jabolčni sok v 5-litrski embalaži je na voljo na različnih kmetijah v okviru spletne tržnice Sveže.si.

Tekst: Peter Studen, Martina Gajšek



Potrošniki z vsakodnevno odbiro živil neposredno vplivamo na klimatske spremembe. S polnjenjem vozička nevede povzročimo velike ali male izpuste CO2. Če izberemo proizvode, ki imajo deklaracijo le v slovenščini, bomo naredili za naš planet veliko več, kot če izberemo izdelek, ki ima na zadnji strani večjezične (5 ali več) opise. Prvi je iz Slovenije, drugi od kdo ve kod. Marketing z oglaševanjem tujih artiklov je nemalokrat kriv za naše neokoljske odločitve. Vsakodnevno se vdajamo skušnjavi: super akcijam, XXL ponudbam, trajno nizki ceni …, kjer zaradi razlike nekaj centov pozabimo na slovensko, domače, lokalno.



Skupaj z lokalnim gre tudi sezonskost, kjer nastopi težava kako jo definirati. Po najinem mnenju bi jo določila kot: v sezonsko sveže sadje in zelenjava spada vse, kar je mogoče v nekem obdobju pridelati v našem podnebnem pasu na poljih, vrtovih in v neogrevanih rastlinjakih in kar je možno skladiščiti brez dodatne porabe energije (to ne velja za meso in mesne izdelke in mleko in mlečne izdelke, ker je za skladiščenje nujno potrebna energija za ohlajanje)

.

Obdobje dostopnosti nekega živila lahko podaljšamo s tradicionalnim konzerviranjem kot so: sušenje, kisanje, dimljenje, soljenje, hranjenje korenovk v zasipnicah ali podobni postopki, za katere niso potrebna fosilna goriva.


So lokalna jabolka v hladilnicah sezonska? Ne ravno, a še vedno so z vidika trošenja energije primernejša kot jabolka iz Nove Zelandije ali iz Čila sredi maja.

Kako vpliva nakup tropskega sadja na klimatske spremembe? Takšen nakup, tudi če je to tropsko ekološko sadje, slabo vpliva, saj je prevoz z ladjo ali celo letalom zelo obremenjujoč. Želja po tropskem sadežu izhaja iz agresivnih pristopov trgovcev, ki nam vsiljujejo sadeže, ki jih še pred desetimi leti nismo niti poznali.



Je moja zelenjava z vrta, shranjenja v hladilni skrinji, sezonska? Ne, ampak novejše skrinje z učinkovito izrabo energije manj prispevajo h klimatskim spremembam kot svež nizozemski paradižnik pridelan na hidroponiki v januarju. Ob tem pa se tudi postavlja ogromen izziv – ali lahko gospodinjstva dandanes živijo brez skrinje? V večjem gospodinjstvu zelo težko, v enočlanskih stanovanjih pa bi šlo, če gospodinja posvoji bližnjega kmeta, ki ima urejena skladišča.

Kaj na primer naj jem sezonskega v mesecu februarju? Pri kmetu so vedno na voljo sveži siri, skute, jogurti, surovo mleko in maslo, prav tako so v zimskem času pogoste koline. Od zelenjave pa vse gomoljnice (krompir, korenje, koleraba, zelena, pastinak, rdeča pesa, črna redkvica, sveža repa,..), sveže listne zelenjave v neogrevanih plastenjakih, tunelih ali na prostem pa radič, motovilec, špinača, solata rjavka, endivja. Ne smemo pa pozabiti tudi na slovenske tradicionalne jedi, ki so aktualne pozimi – kisla repa in zelje ter sarma. Potem pa so še tukaj jedi iz suhega fižola, graha in jedi ter vložene zelenjave in sadja. Čez celo leto so na voljo vsi mlevski izdelki, olja, med,...

Mleko imam zelo rad. Po filozofiji krvnih skupin (skupina B) pač spadam med nomade, ki so uživali predvsem mleko in mlečne izdelke. Dolga leta sem mleko užival popolnoma avtomatsko, sedaj pa sem ugotovil, da je med mlekom in »mlekom« velika razlika.

Surovo mleko: najbolj pristna oblika mleka, saj ni nobenih toplotnih obdelav. Takšno mleko lahko kupujemo pri kmetih ali v mlekomatih in je tudi daleč najbolj zdravo.

Pasterizirano mleko: mleko, ki je le pasterizirano in ne tudi homogenizirano. Na trgu se je pojavilo v zadnjem času, ko so kupci vedno bolj ozaveščeni o škodljivosti homogenizacije mleka.

Sveže mleko: (citiram proizvajalce) "to je mleko, ki po pasterizaciji in homogenizaciji ohrani kar največ hranilnih snovi in je pri temperaturi 6°C obstojno več dni." Pri tem mleku zagotovo lahko opazimo spretnost prehranske industrije, ki je pasterizacijo in homogenizacijo mleka zavila v definicijo »sveže mleko«. Za moje pojme je to zavajanje potrošnikov, saj takšno mleko ni sveže. Ampak to je zgolj moje mnenje.

Trajno mleko: Trajno mleko je mleko z daljšo, 120-dnevno obstojnostjo, obdelano s segrevanjem na ultra visoko temperaturo in postopkom homogenizacije. Do odprtja ga lahko hranimo na sobni temperaturi (do 25°C), po odprtju pa ga pospravimo v hladilnik. Pri takšnih podatkih se lahko vprašamo, koliko je takšno mleko sploh še mleko? Ali je to bolj pobarvana voda z vbrizganimi maščobami?

Pa še beseda o maščobah v mleku: surovo mleko, ki ima 3,6 % ali več maščob je bistveno bolj zdravo od trajnega mleka z 0,5 % maščob.

Dobre informacije o surovem mleku pa najdemo tudi v tem članku Sanje Lončar .

Glede na zmedo (zavajanje) v zvezi s poimenovanjem mleka lahko trdim, da imamo na spletni tržnici Sveže.si zgolj surovo mleko, svežega pa ne. Malce trapasto, a tako pač je.

Oktobra je Zveza potrošnikov Slovenije objavila rezultate testiranja medu 13 različnih vzorcev. Podrobne rezultate testiranja si lahko ogledamo na povezavi Cvetlični med na testu. Zveza potrošnikov Slovenije je ocenjevala fizikalno-kemične lastnosti in senzorične lastnosti za slovenski med, pa tudi uvoženega.  

Skupna ocena fizikalno-kemičnih analiz
V laboratoriju so izmerili vsebnost vode, HMF, fruktoze, glukoze in saharoze ter določili diastazno število in električno prevodnost.
Glede na fizikalno-kemične lastnosti sta bila med vsemi preverjenimi vzorci dva ocenjena z oceno "zelo dobro". Skoraj vse možne točke (5,4 od 5,5 točk) je dobil "cvetlični med Božnar" (Božnar čebelarstvo), za njim pa se je uvrstil "cvetlični med Berg-Gold" (Hofer) s 4,6 točkami. Dobre kemične lastnosti so določili pri izdelkih: "cvetlični med" (Gregor Jere), "Zlati panj "(Medex), "kraški med z geografskim poreklom" (Ivan Atelšek), "točeni slovenski cvetlični med" (Medex) in "Nektar, cvetlični med" (Čebelarska zadruga Nektar, Seražin Boris).

Senzorične lastnosti (ocene štiričlanske komisije šolanih preizkuševalcev)
"Zelo dobre" senzorične lastnosti so ugotovili pri treh izdelkih: "kraški med z geografskim poreklom" (Ivan Atelšek), "Marlene" (Lidl) in "Berg-gold" (Hofer). "Dobre" senzorične lastnosti so ugotovili pri izdelkih: "cvetlični med Božnar" (Čebelarstvo Božnar), "Marque Repere" (E.Leclerc), "Zlati panj" (Medex), "cvetlični med Tuš" (Tuš) in "cvetlični med" (Gregor Jere).

Če obe oceni združimo dobimo naslednji vrstni red:

Ime izdelka	Poreklo	Skupna ocena
Cvetlični med Božnar (Mercator)	Slovenija	4,8
Berg-Gold (Hofer)	EU in izven	4,6
Kraški med (Kraševka - Ivan Atelšek)	Slovenija	4,5
Cvetlični med (Čebelarna Lukovica - Gregor Jere)	Slovenija	4,1
Marlene (Lidl)	EU in izven	4,1
Zlati panj (Interspar - Medex)	Slovenija	4,1
Marque Repere (E.Leclerc)	Francija	3,7
Nektar (Interspar - Seražin Boris)	Slovenija	3,5
Tuš, cvetlični med (Tuš)	EU in izven	3,5
Mercator, cvetlični med (Mercator)	EU	3,4
Točeni slovenski cvetlični med (Interspar - Medex)	Mešano	3,2
Spar, cvetlični med (Spar)	EU in izven	3,1
Eco+ (E.Leclerc)	EU in izven	2,9

Pri hitrem pregledu lahko ugotovimo, da je slovenski med uvrščen v zgornjo polovico rezultatov in je nedvomno bolj kakovosten od uvoženega.

Na izpitu je padel le Točeni slovenski cvetlični med podjetja Medex, za katerega se je ugotovilo, da ne vsebuje zgolj slovenskega medu, temveč je bil v njem tudi tuj med, domnevno argentinski.

Medex bo pri teh zadevah v bodoče zagotovo bolj pazil, slovenskim čebelarjem pa za dosežen rezultat čestitam. Kakovost medu, ki ga z veseljem vsak dan mažem na kruh, je bila potrjena tudi s strani Zveze potrošnikov Slovenije.

Pišeta: Tina Gajšek in Maks Vrečko

Trgovina je velik obremenjujoč okoljski faktor s tonami na novo proizvedenih odpadnih embalaž. Lokalna hrana, pridelana v lokalnem okolju, lahko tu veliko pomaga. Če se nekomu zdi, da je dovolj, da plastične blagajniške HDPE vrečke zmanjšamo za na primer 18%, je mogoče to za okolje krepko premalo. Če vemo, da se plastika po naravni poti razkraja sto in več let in če jih na leto proizvedemo več kot 100 milijonov ton, potem je jasno, da kot civilizacija nismo okoljsko ozaveščeni, prej nasprotno – smo popolnoma brezbrižni do okolja, ki nas obdaja.

Večina nas niti ne poskusi, da bi sami pridelali hrano, obenem zvesto kupujemo tudi vodo v prozornih steklenicah z oznako PE, za katero je bilo porabljene okoli 2 dcl nafte in par litrov čiste vode. In to v Sloveniji, kjer pitna voda teče iz pipe! Če je v novi eri moderno govoriti tudi o klimatskih spremembah, potem nas ravno klima opozarja, da business in trgovanje v sedanji obliki ni perspektivno za tako imenovano razvito civilizacijo.

A ni nujno, da je scenarij tako črn in brezizhoden. Če bi vsaka družina s svojim vrtom pridelala sveže sadje in zelenjavo, bi kot družba proizvedli toliko manj embalaž. Bomo angleško travco in okrasno grmovje zamenjali s čim produktivnejšim?

Lokalna hrana se lahko prideluje na lastnem vrtu ali pri lokalnem kmetu. Da ne bo pomote, to ni zategovanje pasu, to je preobrazba življenjskih navad, ki nas na daljši rok bogatijo in nas delajo bolj človeške.

Dilema embalaž – katero naj izberem, da bom eko?

Priporočamo:
- gajbice ali leseni zabojček iz lokalnega lesa
- lanene ali konopljine vreče (žal konopljine ne bomo dobili lokalnega porekla!)
- platnene vrecke iz ekološkega bombaža
- steklene povratne embalaže
- bio razgradljive vrečke za smeti (če se že morajo)
- bio razgradljive vrečke za skrinjo

Smiselna je tudi uporaba že uporabljene plastične ali kartonske embalaže (embalaža, s katero je hrana prispela od proizvajalca do veletrgovca), ki jo včasih lahko dobimo na blagajnah. Seveda takšne embalaže po prihodu domov ne vržemo stran, temveč še uporabimo – za nadaljne nakupe lokalne hrane.

V razmislek pa še ena fotografija: jabolka so položena v plastiko, le-ta pa je v kartonu. Na jabolkih pa je nalepka. Smo sposobni kupiti jabolka iz »no-name« zaboja?

Ekološko pridelana hrana ali bio hrana je vedno bolj priljubljena. Razlogi za to so jasni, marsikdo pa se sprašuje, ali lahko hrani z oznako »bio« zaupa ali ne. Jaz bio hrani zaupam – z manjšim pridržkom. Le redke stvari so 100 % in osebno sklepam kompromise po principu rangiranja hrane:

    1.    rang: hrana, ki jo pridelamo na domačem vrtu
    2.    rang: hrana, ki jo kupim pri kmetu, ki ga poznam
    3.    rang: ekološko oz. bio pridelana hrana iz Slovenije (če te ni razpolago, tudi integrirana
           ali konvencionalno pridelana slovenska hrana)
    4.    rang: ekološko pridelana hrana iz tujine
    5.    rang: druga hrana iz tujine
    6.    rang: hrana, za katero vem, da mi škoduje

Pri prehrani uporabljam čimveč hrane iz zgornjih rangov in čim manj iz spodnjih. Ja, in tudi kaj iz 6. ranga pojem, saj nisem menih. »Fast food« mi 2x letno tudi ne bo škodoval.

Sicer bolj kot v razne oznake verjamem v osebni stik. Kmet, ki svoje pridelke proda direktno končnemu kupcu in ga pri tem gleda v oči, si ne bo privoščil, da bi prodajal hrano, ki ne ustreza prehranskim standardom (ekološke, integrirane ali klasične pridelave). Po drugi strani bo tudi kupec bolj dovzeten za morebitne kmetove težave pri pridelovanju – na primer od toče obtolčena jabolka.

Temu je namenjena tudi spletna tržnica Sveže.si – da se lokalno pridelana hrana tudi lokalno uživa. Ko se kmet in potrošnik poznata, oznake niso več potrebne.

 

Želim vedeti, kdo stoji za hrano, ki jo uživam. Potem oznak ne potrebujem.

Tokratni zapis na blogu bo v bistvu odgovor na vprašanje ene od obiskovalk spletne tržnice.

Vprašanje po mailu: