Maks Vrečko

Tekst: Peter Studen, Martina Gajšek



Potrošniki z vsakodnevno odbiro živil neposredno vplivamo na klimatske spremembe. S polnjenjem vozička nevede povzročimo velike ali male izpuste CO2. Če izberemo proizvode, ki imajo deklaracijo le v slovenščini, bomo naredili za naš planet veliko več, kot če izberemo izdelek, ki ima na zadnji strani večjezične (5 ali več) opise. Prvi je iz Slovenije, drugi od kdo ve kod. Marketing z oglaševanjem tujih artiklov je nemalokrat kriv za naše neokoljske odločitve. Vsakodnevno se vdajamo skušnjavi: super akcijam, XXL ponudbam, trajno nizki ceni …, kjer zaradi razlike nekaj centov pozabimo na slovensko, domače, lokalno.



Skupaj z lokalnim gre tudi sezonskost, kjer nastopi težava kako jo definirati. Po najinem mnenju bi jo določila kot: v sezonsko sveže sadje in zelenjava spada vse, kar je mogoče v nekem obdobju pridelati v našem podnebnem pasu na poljih, vrtovih in v neogrevanih rastlinjakih in kar je možno skladiščiti brez dodatne porabe energije (to ne velja za meso in mesne izdelke in mleko in mlečne izdelke, ker je za skladiščenje nujno potrebna energija za ohlajanje)

.

Obdobje dostopnosti nekega živila lahko podaljšamo s tradicionalnim konzerviranjem kot so: sušenje, kisanje, dimljenje, soljenje, hranjenje korenovk v zasipnicah ali podobni postopki, za katere niso potrebna fosilna goriva.


So lokalna jabolka v hladilnicah sezonska? Ne ravno, a še vedno so z vidika trošenja energije primernejša kot jabolka iz Nove Zelandije ali iz Čila sredi maja.

Kako vpliva nakup tropskega sadja na klimatske spremembe? Takšen nakup, tudi če je to tropsko ekološko sadje, slabo vpliva, saj je prevoz z ladjo ali celo letalom zelo obremenjujoč. Želja po tropskem sadežu izhaja iz agresivnih pristopov trgovcev, ki nam vsiljujejo sadeže, ki jih še pred desetimi leti nismo niti poznali.



Je moja zelenjava z vrta, shranjenja v hladilni skrinji, sezonska? Ne, ampak novejše skrinje z učinkovito izrabo energije manj prispevajo h klimatskim spremembam kot svež nizozemski paradižnik pridelan na hidroponiki v januarju. Ob tem pa se tudi postavlja ogromen izziv – ali lahko gospodinjstva dandanes živijo brez skrinje? V večjem gospodinjstvu zelo težko, v enočlanskih stanovanjih pa bi šlo, če gospodinja posvoji bližnjega kmeta, ki ima urejena skladišča.

Kaj na primer naj jem sezonskega v mesecu februarju? Pri kmetu so vedno na voljo sveži siri, skute, jogurti, surovo mleko in maslo, prav tako so v zimskem času pogoste koline. Od zelenjave pa vse gomoljnice (krompir, korenje, koleraba, zelena, pastinak, rdeča pesa, črna redkvica, sveža repa,..), sveže listne zelenjave v neogrevanih plastenjakih, tunelih ali na prostem pa radič, motovilec, špinača, solata rjavka, endivja. Ne smemo pa pozabiti tudi na slovenske tradicionalne jedi, ki so aktualne pozimi – kisla repa in zelje ter sarma. Potem pa so še tukaj jedi iz suhega fižola, graha in jedi ter vložene zelenjave in sadja. Čez celo leto so na voljo vsi mlevski izdelki, olja, med,...

Avtor: Martina Gajšek

Novodobna ekološko neosveščena gospodinja, ki dela v pisarni več kot osem ur
na dan, ne gre do bližnjega kmeta in ga povpraša po krompirju, mleku in
pšenici, tudi ne obdeluje svojega zelenjavnega vrta, pač pa hiti v eno izmed
vele trgovin in kupi nekaj v stilu, da se mizica čimprej pogrne. Tako
kupljeni ajdovi štruklji na katerih sicer piše, da so narejeni v Sloveniji,
torej na lokalnem trgu, večinoma niso sestavljeni iz lokalnih surovin.
Ajdova moka iz kitajske ajde, skuta iz slovaškega mleka, orehi iz Moldavije,
rozini iz Madagaskarja, tajsko palmovo olje ekstrahirano s pomočjo heksana
in drobtine iz kak dan starega v Sloveniji pečenega kruha iz madžarske moke.

Surovine prihajajo torej iz držav, kjer je najcenejša proizvodnja. Poleg
vsega pa se je danes živilska industrija močno umaknila od svojih zvestih
kupcev in ji ni niti v najmanjšem interesu, da bi potrošnike informirala
kako pravzaprav nastajajo določeni prehrambeni artikli na policah trgovin.
Ali natančneje: ogradili so se od potrošnikov in postopke razglasili kot
poslovno skrivnost! V svet evropske prehrambene industrije nas je že pred časom
popeljal režiser Nikolaus Geyrhalter s filmom Kruh naš vsakdanji z zanimivim
povabilom: >> Dobrodošli v svetu industrijske pridelave hrane in
visokotehnološkega kmetovanja! V intervjuju je svoj občutek ob snemanju
filma opisal, da gre za drug planet, ki ga ne poznamo in v katerega kot
potrošniki nimamo dovoljenja vstopiti, a hkrati mu ne moremo ubežati. Gre za
paralelni svet, svet proizvodnje hrane, ki poteka na tem planetu in to je
naša globalna prehrana.

Večina potrošnikov si ne beli glave s tem, kaj vsakodnevno dajejo v usta, na
kakšen način je bilo nekaj pridelano in kasneje predelano. Samo da je
navidezno raznoliko, prikladno in poceni in da je sadje in sveža zelenjava
na razpolago čez vso leto. Tako ekološko neosveščena gospodinja daje
prednosti cenam izdelkom in ne lokalnosti, tudi ji ni mar kvaliteta
proizvoda, bolj gre v kvantiteto, embalaže preprosto vrže stran in se ne
poglablja v pravkar pojedeno. Zatiska si oči pred zlorabljanjem človeških
virov, uporabljene domnevno škodljive tehnologije v proizvodnji hrane do
nepoštenega plačevanja delavcem in kmetom. Na kratko - ekološko neosveščeno
gospodinjo zanimajo le akcije, ponarejeni okusi in idilične slikice na
embalaži. Ekološko neosveščena gospodinja je glavni generator globalnega
sistema, ki jo tudi hrani, a vse dotlej, ko jo bo prehrambeni trgovski
sistem izpljunil. Takrat se sanje o obilju in o njeni lahki dostopnosti
razblinijo kot milni mehurček.

To leto je krompir bogato obrodil in na trgu so se pojavili viški. V času viškov cena pada, kar je skladno z vsemi zakoni ekonomije. Vendar naj bi temu sledilo tudi večje povpraševanje, za kar pa sem prepričan, da se ne bo zgodilo. Krompirja se poje, kar se ga pač poje. Že tako ali tako je poceni. Lansko leto je bila cena krompirja na drobno okoli 0,30 eur, kar že samo po sebi ni prav veliko. Letos je cena na drobno okoli 0,15 eur, na debelo tudi pol manj.  
Dodatno k razvrednotenju vrednosti krompirja pripomore cenovna politika enega od veletrgovcev, ki ponuja krompir po 1 cent! Halo? Kmetijski minister, kje ste?
Je že res, da se veletrgovcu taka politika enostavno splača. Akcija namreč velja za nakupe nad 20 eurov. Pri obstoječih maržah za drugo blago pač ni problem krompir kupiti po denimo 7 centov in ga naprej »prodati« po 1 cent.
Ampak tokrat v akciji ne sodelujejo točke, pike, kupončki ali pa ponve. Glavni junak te tragedije je krompir. Spada med hrano, ki smo jo očitno popolnoma razvrednotili. In s tem razvrednotili delo slovenskega kmeta. Tukaj se ne gre za cente, tukaj se gre za princip. Tukaj se gre za uničevanje vrednosti hrane. In posledično uničevanje kmetijstva kot panoge.
Po naravi sem optimist najtežje sorte, v vsaki situaciji najdem kaj dobrega. Ampak tole kar se dogaja s krompirjem …
Res si želim, da ne bi življenja na kmetiji čez par let gledali zgolj na kakšnih do kraja zbanaliziranih resničnostnih šovih.

Tokratni zapis na blogu ni toliko moje razmišljanje kot priporočilo, da si preberete knjigo Konec hrane Paula Robertsa. Odlična knjiga je izšla pri založbi Učila in se dotika krize v svetovni živilski industriji. Nazorno je opisanih veliko napak s področja pridelovanja in predelovanja hrane, pri iskanju rešitev pa so se običajno dogajale še večje napake. Neprijetnih podrobnosti je v knjigi veliko, knjiga pa se dotakne tudi zbeganosti sodobnega potrošnika, ki sploh ne ve več, kaj naj kupi.

V Sloveniji na tem področju na srečo zaostajamo, saj imajo kmetije rodovitno zemljo, na kateri še lahko pridelujemo dobro hrano. Razdrobljenost slovenskega kmetijstva, ki na splošno velja kot pomanjkljivost, se v luči te knjige kaže kot konkurenčna prednost.

Ob branju knjige lažje razumemo, zakaj slovenske kmetije nikoli ne bodo cenovno konkurenčne. Uvožena hrana je kljub transportnim stroškom in najmanj dvema posrednikoma lahko tudi pol cenejša od slovenske. Glede kakovosti pa sploh ni dvoma – domača hrana je bistveno boljša od uvožene. Smo pripravljeni zanjo plačati več? Pa ne zato, da bo kmet obogatel – zgolj zato, da bo lahko preživel.

Knjiga dobro osvetli dejstvo, zakaj sodobno kmetijstvo nikoli ne bi smelo postati industrija. Žal se je to ponekod zgodilo in posledice čutimo vsi. Knjigo je vredno prebrati – ne glede na to, ali se s hrano ukvarjate poklicno ali kar tako. 

Avtor: Tina Gajšek

Lokalno prehranjevanje!

 

Če je določena, predvsem kolonialna živila morda smiselno uvažati, pa za večino to ne velja. Absurd je, da kupujemo uvoženo mleko, če ga doma pridelamo več kot dovolj. Anomalija proste trgovine je, da potrošniki  kupujemo kitajski česen, čeprav pri nas odlično uspeva.
Nemška raziskava izpred štirih let z jabolki je pokazala, da ima lokalna pridelava prednost tudi v smislu porabljene energije. Jabolka, ki so bila pridelana v Novi Zelandiji in bila pobrana konec marca in z ladjo pripeljana v Nemčijo v mesecu aprilu, so porabila okoli 7,5 MJ/kg, medtem ko nemška jabolka, ki so bila skladiščena pet mesecev le 6MJ/kg (le 0,8 MJ/kg energije je bilo porabljenih za skladiščenje).

Hrana od daleč
Termin »hrana od daleč« se nanaša na razdaljo, ki jo hrana prepotuje preden doseže končnega potrošnika ali kupca ali krajše to je razdalja od kmeta do krožnika. Novejše raziskave dokazujejo, da zaradi drugačnega sloga življenja se je v zadnjih petdesetih letih ta razdalja močno povečala. V Ameriki se ocenjuje, da povprečno predelana hrana prepotuje kar okoli 2.000 km, sveža pa okoli 2.4000 km., preden doseže potrošnika.

 

Največji delež ogljikovega dioksida v ozračje prispeva hrana, ki je na naše police prispela z letalskim prevozom. Večinoma je nanj vezana sveža zelenjava in sadje in v primerjavi z ladijskim transportom prispeva za okoli 177-krat več emisij toplogrednih plinov. Po podatkih Defre se prevoz hrane z letali močno povečuje, kar še dodatno otežuje nacionalno paradigmo trajnostnega razvoja družbe. V nekaterih trgovskih centrih v Veliki Britaniji so ravno zaradi zaskrbljenostjo nad ogljikovimi emisijami začeli na sveža živila lepiti nalepke, ki potrošnike opozarjajo na letalski transport.

Tovorni transport hrane po cestah je odgovoren še za dodatno gnečo in zastoje na cestah. Supermarketi imajo ponavadi organizirani nacionalni distribucijski sistem kar ima za posledico, da tudi hrana, ki je bila vzgojena v bližini supermarketa potuje najprej v centralno skladišče in šele nato doseže prodajne police. Ocenjuje se, da je v Veliki Britaniji tovorni promet odgovoren za četrtino izpustov CO2. Ne smemo pa tudi zanemariti čedalje pogostejšega trenda naraščanja obiskov supermarketov z osebnimi avtomobili. Vožnja z avtomobili za dostavo hrane še dodatno obremenjuje ozračje s toplogrednimi plini.

 

 

Lokalno kmetovanje podaja roko biotski raznovrstnosti in tradiciji
Ob podatku, da na vsakih 20 minut na svetu izgine ena kmetija, lahko trdimo da je tradicionalno kmetijstvo močno ogroženo. Ob tem izgubljamo tako avtohtone pasme kot tudi genski material rastlin naših prednikov. V naših krajih so lokalne kmetice iz leta v leto ohranjale okoli 900 varietet in sort fižola, danes pa nam tržno usmerjene semenarske hiše ponujajo največ deset sort. Glede na podatke in oceno Organizacije za hrano in kmetijstvo (FAO), nam je v zadnjem stoletju uspelo izgubiti že 75 % avtohtonega genetskega materiala, ki smo ga sicer uporabljali v agro-kulturi. Tradicionalno kmetijstvo upošteva lokalne posebnosti in kmetje so še zadnji varuhi preostanka genske zapuščine.

 

Lokalno prehranjevanje kot odlično sredstvo za boj proti podnebnimi spremembami
Način in prehranske navade imajo ogromen vpliv na ekološko stanje našega planeta. Z izbiro živil, ki so na dnu prehranjevalne verige in ki imajo lokalno in ekološko poreklo lahko odlično blažimo globalno segrevanje, prav tako pa vplivamo na zmanjšano onesnaženost ozračja, izognemu se toksičnim pesticidom, ne smemo pa tudi zanemariti, da z lokalnim nakupom podpremo tamkajšnje kmete. V zameno uživamo svežo in okusno hrano. Če kupujemo lokalne proizvode potem v ozračje zaradi transporta skoraj ni dodatnih izpustov toplogrednih plinov. Če je ta proizvod še ekološki, potem smo zmanjšali ogljikovo stopinjo še za dodatnih 2 do 4- krat v primerjavi s konvencionalnim kmetovanjem.

Socialni vidiki in etična komponenta lokalnega prehranjevanja
Z nakupom lokalnih izdelkov potrošniki neposredno podpremo kmeta in ga s tem nagradimo za vložen trud. Prizadevajmo si za čimbolj neposredni stik s kmetom brez posrednikov, saj bodo na takšen način tudi ekološka živila za nas cenovno ugodnejša. Kmet bo pravično poplačan za svoje delo, potrošniki pa bomo neposredno spoznali pridelovalca in njegovo kmetijo – pristnejši osebni stiki so ključ do boljšega življenja. Tako bomo prav mi, potrošniki odigrali pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega podeželja. Pa tudi celotna družba bo postajala bolj solidarna, avtentična in pristna.