Maks Vrečko

Analiza dogajanja na področju oskrbe s hrano pokaže, da se veliko ljudi zaveda problematike, pa tudi izzivov na tem področju. Samooskrba s hrano iz leta v leto pada, očitno je v nebo vpijoče dejstvo: kmetje imajo težave pri prodaji (ali pa za pridelke niso ustrezno plačani), kupci pa jedo uvoženo hrano.

To je nedvomno posledica odprtih meja in vedno hitrejšega pretoka hrane. Slovenski kmet mora tekmovati z velikimi tujimi pridelovalci ter korporacijami in zaradi ekonomije obsega je upanje za uspeh majhno. Vendar zgodovina kaže, da je tudi številčnejšega in močnejšega nasprotnika je možno premagati, a zgolj tako, da delamo kot eden.

Analiza pokaže, da sedaj ni tako. Obstaja cel kup projektov, ki se vsak posamezno loteva tega izziva. Rešitev in različnih pristopov je ravno toliko, kot je izvajalcev. To sicer ima določene prednosti, vendar je nedvomno učinkovitost manjša.

To je eden od glavnih razlogov, da smo se odločili za združitev projektov Moja Tržnica in spletne tržnice Sveže.si. Za oba projekta bo od sedaj naprej skrbel Andrej Dorrer (andrej@mojatrznica.si ), sam pa bom sodeloval kot zunanji svetovalec.

Z združitvijo smo pridobili na širini ponudbe, obenem pa tudi logistiko odkupa pridelkov ter njihove dostave na dom. Prihodnost bo pokazala, ali se bo procesu združevanja moči pridružil še kakšen soroden projekt. Andreju na njegovi poti želim veliko uspehov, saj je jasno, da mu poguma in vztrajnosti ne manjka.

Kinodvor ima na sporedu film Hrana d.d. in odločil sem se za ogled. Čeprav je film posnet v ZDA, je tudi za naše razmere še kako aktualen. Običajno se stvari z nekajletnim zamikom (ki se vedno bolj skrajšuje) pojavijo tudi pri nas.

Film prikazuje sodobno prehranjevalno verigo, v kateri je interes kapitala oziroma multinacionalnih korporacij zelo jasen. Vse za ceno dobička. Če dobiček zahteva, da piščanci na farmah v celotnem življenju sploh ne vidijo sonca, potem se tako tudi zgodi. Včasih so piščance na farmah redili 12 tednov, danes le 7. Ker je v trgovinah največ povpraševanja po piščančjih prsih, je proizvodnja usmerjena v čim večjo rast tega dela telesa. Tako usmerjena proizvodnja (namenoma nisem uporabil izraza pridelava) ima neizogibne posledice – piščanci zaradi velike teže telesa sploh niso sposobni hoditi. Močno se poveča tudi občutljivost na bolezni. Žal se odpravlja posledico in ne problema, zato se množično uporabljajo antibiotiki. Ki jih kupci posredno pojemo in zagotavljam vam, da nimajo blagodejnega delovanja na naš organizem.

Nič drugače ni pri govedoreji, prašičereji… V filmu vidimo prizore, ki jih ne želimo videti. Življenje bodočih izdelkov je podrejeno zgolj čim hitrejši rasti, ravnanje v klavnicah brutalno. Te mine, da bi sploh še jedel meso. Da sploh ne omenjam sužnjelastniških razmer, ki vladajo v teh obratih.

Zgrešili smo smer: hrana je postala izdelek!

Vegetarijanska alternativa ima svoje slabosti, ker je jasno prikazano, da boste v trgovini (tudi pri nas) le težko kupili hrano, ki ne bi vsebovala soje ali koruze, ki sta v večini primerov gensko spremenjeni.

V filmu vidimo obup kmetov, ki vedo, da je takšen način proizvodnje hrane popolnoma zgrešen, vendar sploh nimajo izbire. Če kmet v ZDA ne želi pridelovati gensko spremenjene soje, hitro dobi poziv na sodišče. Tam ga čaka vojska odvetnikov multinacionalke M., ki je lastnik gensko spremenjenih semen. Kmetu za branjenje pred lažnivimi obtožbami hitro zmanjka denarja in prisiljen je v dogovor. Denar zmaga.

Ob gledanju filma se zavemo, kako dragocena je hrana iz domačega vrta. In kako dragocene so majhne slovenske kmetije, kjer je hrana (rastline ali živali) pridelana in ne proizvedena. Vendar je cenovni pritisk enormen. Uvožena hrana je tako poceni, da lahko slovenski kmet hitro ostane brez kupca. V filmu je bil zanimiv primer kupca, ki se je za ekološko pridelanega piščanca peljal 500 km daleč. Njegova izjava: »Splača se!«.

Izziv je mogoče rešiti zgolj s sodelovanjem vseh vpletenih: kmeta, trgovca in kupca. In iz tega vidika je nujno širjenje ustreznih informacij, kamor sodi tudi film Hrana d.d. Dovolj je šokanten, da se resno zamislimo nad prehransko industrijo, pa tudi nad našimi nakupnimi odločitvami. Zato se sprašujem, zakaj se film predvaja zgolj v mali dvorani Kina Dvor, ki sprejme le peščico obiskovalcev? Zakaj se film ne prikazuje po srednjih in višjih šolah? Zakaj ga ne vidijo kmetje? In tudi trgovci bi si ga morali ogledati, ker imajo v svojih rokah enega od ključev do rešitve, kar je bilo v filmu tudi jasno prikazano.

Ta članek je namenjen vsem, ki se ukvarjate s pridelovanjem hrane. V času 16-letnega ukvarjanja s tem področjem ter na podlagi enoletnega delovanja spletne tržnice Sveže.si sem pridobil nekaj izkušenj o tem, kaj naj bi pridelovali v prihodnosti. Te izkušnje želim deliti, zato sem se odločil za pričujoči zapis.

Pred odgovorom na vprašanje »Kaj naj pridelujem?« je bolj na mestu vprašanje »Kako naj pridelujem?«

Odgovor je jasen: konvencionalno pridelovanje hrane je še vedno v večini, vendar vedno bolj stopa v ospredje ekološka pridelava. Stopnje rasti so na različnih trgih različno visoke, vendar prav vse študije kažejo na pospešeno rast tega področja. In če imate konvencionalno pridelavo, začnite z integrirano. Če imate integrirano, začnite z ekološko.

To je seveda lažje napisati kot storiti. Gre za dolgoročne procese, ki vključujejo menjavo sort in celotne tehnologije pridelovanja. To je lahko že prvi izgovor, da tega tudi ne bi storili.

Vendar ne govorimo o enem koraku, temveč o procesu, ki seveda traja določen čas. Nekateri boste uspeli preiti v ekološki način pridelovanja že v treh letih, drugi v desetih, odvisno od panoge in zahtevnosti. Vendar je izjemno pomembno, da s tem procesom začnemo in ne iščemo izgovorov, zakaj tega ne bi storili. Za začetek lahko del pridelave preusmerimo v ekološki način in si začnemo nabirati izkušnje.

Zvone Černelič je eden od uspešnih ekoloških kmetov.

Ekološko pridelovanje hrane z ustreznimi certifikati ima stroga merila in prav je, da je tako. Vendar tudi v okviru konvencionalne pridelane mineralna gnojila lahko zamenjamo z ekološkimi in/ali zmanjšamo količino uporabljenih fitofarmacevtskih sredstev. Spremljanje rezultatov bo hitro pokazalo, kaj vse je možno. Vsak ukrep v smeri ekološke pridelave bo zagotovo dobro sprejet tudi pri kupcih.

Edini segment na trgu, ki v Sloveniji vsaj solidno pokrit, je pridelovanje ekološke zelenjave. Kupec lahko zgolj sanja o tem, da bi kupil ekološko pridelano sadje, da o področju mleka in mesa sploh ne govorimo. Enako je na področju jajc, kruha, medu in še bi lahko naštevali. Na teh področjih nekaj pridelovalcev sicer je, vendar imajo običajno vse prodano. Medtem pa se kmetje, ki mleko ali meso pridelujejo na konvencionalen način srečujejo z velikimi presežki, posledično pa nizkimi cenami. Ekološki način pridelovanja ima še eno prednost: zaradi večje dodane vrednosti lahko konkuriramo uvoženi hrani. To omogoča dostojno preživetje tudi na majhnih slovenskih kmetijah, ki so sicer dolgoročno popolnoma nekonkurenčne.

En primer smo lahko v medijih videli pred nedavnim, ko se slovenski pridelovalci žita niso uspeli najbolje utemeljiti, zakaj je slovensko žito dražje od uvoženega. Upam, da bo takšnih primerov čim manj in da bomo lahko bolje izpostavili svojo glavno konkurenčno prednost: slovensko kmetijstvo ni industrija, zato je slovenska hrana boljša od uvožene.

Zdrava prehrana iz domačega vrta je želja večine ljudi. A marsikdo tega nima na voljo, saj se pojavljajo ovire kot so:

-         svojega vrta sploh nimamo, ker živimo v mestu,

-         nimamo časa za pridelovanje lastne hrane,

-         nimamo smisla ali želje po pridelovanju, seveda pa želimo dobro in zdravo jesti.

Iz teh težav je v Italiji nastala dobra poslovna ideja, koncept si lahko ogledate na povezavi Le verdure del mio orto. Enostavno povedano gre takole: pri ekološkem kmetu rezerviramo »svoj vrtiček«, na katerem se posadi zelenjava po naših željah. Ko kmet hrano pridela, jo dostavi na dom. Zadeva se plača vnaprej in stane najmanj 850 eurov, odvisno od površine.

Poslovni model je dober za kmeta in kupca. Kmet ima že na začetku leta prodan pridelek ali bolje rečeno površino – s prodajo se mu ni potrebno ukvarjati, zato lahko več časa nameni pridelovanju in doseže še boljše rezultate. Le enkrat na teden mora dostaviti pridelek. Kupec pa ima »svoj zelenjavni vrt« in lahko odloča o tem, kaj se bo posadilo ter spremlja rast (fotografije po mailu). Sem prepričan, da bo vsak kupec navdušen nad tem, kaj vse je mogoče pridelati na npr. 30 m2. In seveda navdušen nad dejstvom, da lastno hrano, pridelano na ekološki način, dobi enkrat tedensko na dom.

Moti me visoka cena, ki je prisotna v italijanskem modelu. V Sloveniji bi to zagotovo šlo za manj denarja, saj so pri nas razdalje za dostavo na dom bistveno krajše.

Bi projekt lahko zaživel v Sloveniji? Če si želite imeti »zelenjavni rent-a-vrt« mi pošljite mail na maks.vrecko@sveze.si. Mail mi pošljite tudi, če ste kmet in bi pridelovali po opisanem principu. Ideja je posnemanja vredna, a zahteva manjši miselni preskok v glavah kmetov in kupcev ter prilagoditev slovenskim razmeram. Na blogu Sveže.si bom poročal o rezultatih.

To leto je krompir bogato obrodil in na trgu so se pojavili viški. V času viškov cena pada, kar je skladno z vsemi zakoni ekonomije. Vendar naj bi temu sledilo tudi večje povpraševanje, za kar pa sem prepričan, da se ne bo zgodilo. Krompirja se poje, kar se ga pač poje. Že tako ali tako je poceni. Lansko leto je bila cena krompirja na drobno okoli 0,30 eur, kar že samo po sebi ni prav veliko. Letos je cena na drobno okoli 0,15 eur, na debelo tudi pol manj.  
Dodatno k razvrednotenju vrednosti krompirja pripomore cenovna politika enega od veletrgovcev, ki ponuja krompir po 1 cent! Halo? Kmetijski minister, kje ste?
Je že res, da se veletrgovcu taka politika enostavno splača. Akcija namreč velja za nakupe nad 20 eurov. Pri obstoječih maržah za drugo blago pač ni problem krompir kupiti po denimo 7 centov in ga naprej »prodati« po 1 cent.
Ampak tokrat v akciji ne sodelujejo točke, pike, kupončki ali pa ponve. Glavni junak te tragedije je krompir. Spada med hrano, ki smo jo očitno popolnoma razvrednotili. In s tem razvrednotili delo slovenskega kmeta. Tukaj se ne gre za cente, tukaj se gre za princip. Tukaj se gre za uničevanje vrednosti hrane. In posledično uničevanje kmetijstva kot panoge.
Po naravi sem optimist najtežje sorte, v vsaki situaciji najdem kaj dobrega. Ampak tole kar se dogaja s krompirjem …
Res si želim, da ne bi življenja na kmetiji čez par let gledali zgolj na kakšnih do kraja zbanaliziranih resničnostnih šovih.

Tokratni zapis na blogu ni toliko moje razmišljanje kot priporočilo, da si preberete knjigo Konec hrane Paula Robertsa. Odlična knjiga je izšla pri založbi Učila in se dotika krize v svetovni živilski industriji. Nazorno je opisanih veliko napak s področja pridelovanja in predelovanja hrane, pri iskanju rešitev pa so se običajno dogajale še večje napake. Neprijetnih podrobnosti je v knjigi veliko, knjiga pa se dotakne tudi zbeganosti sodobnega potrošnika, ki sploh ne ve več, kaj naj kupi.

V Sloveniji na tem področju na srečo zaostajamo, saj imajo kmetije rodovitno zemljo, na kateri še lahko pridelujemo dobro hrano. Razdrobljenost slovenskega kmetijstva, ki na splošno velja kot pomanjkljivost, se v luči te knjige kaže kot konkurenčna prednost.

Ob branju knjige lažje razumemo, zakaj slovenske kmetije nikoli ne bodo cenovno konkurenčne. Uvožena hrana je kljub transportnim stroškom in najmanj dvema posrednikoma lahko tudi pol cenejša od slovenske. Glede kakovosti pa sploh ni dvoma – domača hrana je bistveno boljša od uvožene. Smo pripravljeni zanjo plačati več? Pa ne zato, da bo kmet obogatel – zgolj zato, da bo lahko preživel.

Knjiga dobro osvetli dejstvo, zakaj sodobno kmetijstvo nikoli ne bi smelo postati industrija. Žal se je to ponekod zgodilo in posledice čutimo vsi. Knjigo je vredno prebrati – ne glede na to, ali se s hrano ukvarjate poklicno ali kar tako. 

Na spletni tržnici Sveže.si se je v zadnjem mesecu ponudba razširila tudi na Dolenjsko in Primorsko.

Z Dolenjske sta se pridružili dve kmetiji: Kmetija Turk iz Podbočja (na sredini med Krškim, Brežicami in Šentjernejem) in Kmetija Pleško v bližini Otočca. Na obeh kmetijah imajo široko izbiro različne zelenjave – od paprike do čebule in zelja. Pa pohitite, ker se sezona izteka!

Na Dolenjskem, v bližini Šentvida pri Stični je tudi Kmetija Grajžar, kjer imajo odličen krompir. Na Kmetiji Jelčič na Oklukovi gori v bližini Krškega pa imajo različne vrste jabolk (dobite tudi Fuji in Braeburn). Ker je na kmetiji tudi drevesnica, si boste lahko kakšno jablano posadili tudi na svojem vrtu. Pri Jelčičevih so nosilec slovenske licence za jabolka Topas.

Iz Gorenjskega konca imamo dva nova člana – Kmetija Matijovc iz Podbrezij ima široko ponudbo različnih vrst kmetijskih pridelkov, njihov jabolčni sok je bil večkrat nagrajen. In tudi če želite vašim znancem podariti kakšno ostrejšo pijačo za hladnejše jesenske dni, pri Matijovcu ne bo težav pri izbiri. Zoper prehlad se bo prilegel gozdni med Čebelarstva Magdič. Svoje čebele pasejo na Jelovi ci, zato je med res prvovrsten.

Nekaj posebnega je primorska Kmetija MIBA Štanjel. Iz urejene kraške vrtače so uspeli narediti pravi raj na zemlji, zato se vam splača ogledati njihov filmček. Kmetija se ukvarja s pridelovanjem zelenjave, imajo tudi drobnico. In imajo tudi informacije o tem, kje je možno kupiti dober pršut ali primorsko vino. Pa ne povedat, da ste telefonsko številko dobili na Sveže.si!

Iz vidika boljše preglednosti smo malce prenovili vhodno stran na Sveže.si. Tako boste na hiter način videli, katere nove kmetije so se nam pridružile.

Spletna tržnica Sveže.si deluje 1 mesec in kar presenečen sem nad pozitivnim odzivom. Obisk je nad pričakovanji, saj imamo več kot 2.500 enkratnih obiskovalcev, veliko je tudi prijav na e-novice, čeprav se ekipa Sveže.si trenutno največ ukvarja z zagotavljanjem čim širše ponudbe dobre in kakovostne slovenske hrane na spletni tržnici.

V tem času so najbolj aktualna zgodnja jabolka, predvsem sorti gala in elstar. Priporočam Sadjarstvo Markuta pri Kranju (imajo tudi dober jabolčni sok, ki je pravkar dobil srebrno medaljo na mednarodnem ocenjevanju v Italiji) in Kmetijo pri Pecarju na Srednji Dobravi pri Radovljici, kjer boste poleg jabolk lahko kupili še domača jajca in različne suhomesnate izdelke. Srednja Dobrava je tudi lepa izletniška točka, a jo le malokdo pozna.

Nasad jabolk


Na področju zelenjave je v tem času najbolj zanimiva paprika za vlaganje. Dobite jo lahko na Kmetiji Hrašar pri Vranskem, imajo tudi super paprike za pečenje. Priprava je enostavna, da bolj ne bi mogla biti, saj jih očiščene (ali cele) zgolj popečete in na njih dodate sesekljan česen. Po želji jih lahko obogatite z olivnim oljem, črnim poprom in peteršiljem. Moški lahko s to preprosto jedjo prijetno presenetimo svoje najdražje.

Vesel sem, da na Sveže.si lahko ponudimo tudi dober kruh, ki ga imajo na Kmetiji Gregorc pri Mavčičah. In če se boste odpravili tja, nikar ne pozabite kupiti tudi orehovih štrukeljčkov. Prvič slišite? Tudi jaz nisem vedel, kaj je to. Ampak so prva liga!

Kruh iz krušne peči

Na področju sveže hrane je najbolj aktualno sveže mleko, saj se vsak dan postavi kakšen nov mlekomat. Na Sveže.si jih je trenutno prisotnih 5 (Gorenjska), v kratkem jih bo še 9 (tudi Ljubljana). Mleko iz mlekomatov vam zares priporočam, ker kot ljubitelj mleka vem, o čem govorim. Ne bom vas obremenjeval z razlagami, kaj vse so prednosti svežega, neobdelanega mleka, lahko rečem le, da je (skoraj nepokvarljivo pasterizirano in homogenizirano) mleko, ki sem ga toliko let z veseljem pil, v resnici bolj malo podobno pravemu mleku.

Če poleg svežega mleka želite še kakšen mladi sir, skuto ali domači jogurt, je pravi naslov Poličarjeva kmetija pri Naklem, ki je le 2 minuti od gorenjske avtoceste, izvoz Kranj zahod.

Trenutno je ponudba na spletni tržnici Sveže.si nekoliko bolj skoncentrirana na Gorenjsko, ker tukaj poznam največ kmetov in sem jih najprej povabil k sodelovanju. Osrednjeslovensko regijo za zdaj pokriva Kmetija Novak na Saveljski cesti v Ljubljani, ki ima široko ponudbo zelenjave.

Kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni je odličen dogodek za predstavitev spletne tržnice Sveže.si. Ravno zato sem se z ekipo spletne tržnice v sredo 2. septembra udeležil Sejma. Odziv obiskovalcev pa tudi raztavljalcev je bil pozitiven, od nekaterih celo navdušujoč. Ideja, da jim lahko pomagamo pripeljati kupce na njihovo dvorišče in s tem povečamo prodajo, je požela veliko zanimanje. Našo predstavitev je zaznamovalo sporočilo, da pridelovalci s predstavitvijo na spletni tržnici Sveže.si, lahko povečajo prodajo brez posrednikov. To je preprost odgovor na vedno bolj prisotno vprašanje kmetov – Kako povečati prodajo? Preprosto – Predstavite se na Sveže.si.


Slika: Predstavitveni prostor na sejmu

Kmetijstvo je predvsem v sezoni obiranja panoga, kjer je potrebno veliko delovne sile. Če te delovne sile ni, kmetom ne preostane drugega, kakor da zmanjšajo velikost nasadov in ta trend je v Evropi nedvomno prisoten. 

Za primerjavo lahko povem lastno izkušnjo: leta 1998 se je na oglas za pomoč pri obiranju jagod javilo preko 100 ljudi. Leta 2008, v zadnjem »letu debelih krav« so se na enak oglas javili le trije obiralci. V letu 2009 je zaradi psiholoških in drugih učinkov recesije delo zopet postalo cenjeno: javilo se je 30 ljudi. Oglas sploh ni bil potreben!