Maks Vrečko

Zdrava prehrana iz domačega vrta je želja večine ljudi. A marsikdo tega nima na voljo, saj se pojavljajo ovire kot so:

-         svojega vrta sploh nimamo, ker živimo v mestu,

-         nimamo časa za pridelovanje lastne hrane,

-         nimamo smisla ali želje po pridelovanju, seveda pa želimo dobro in zdravo jesti.

Iz teh težav je v Italiji nastala dobra poslovna ideja, koncept si lahko ogledate na povezavi Le verdure del mio orto. Enostavno povedano gre takole: pri ekološkem kmetu rezerviramo »svoj vrtiček«, na katerem se posadi zelenjava po naših željah. Ko kmet hrano pridela, jo dostavi na dom. Zadeva se plača vnaprej in stane najmanj 850 eurov, odvisno od površine.

Poslovni model je dober za kmeta in kupca. Kmet ima že na začetku leta prodan pridelek ali bolje rečeno površino – s prodajo se mu ni potrebno ukvarjati, zato lahko več časa nameni pridelovanju in doseže še boljše rezultate. Le enkrat na teden mora dostaviti pridelek. Kupec pa ima »svoj zelenjavni vrt« in lahko odloča o tem, kaj se bo posadilo ter spremlja rast (fotografije po mailu). Sem prepričan, da bo vsak kupec navdušen nad tem, kaj vse je mogoče pridelati na npr. 30 m2. In seveda navdušen nad dejstvom, da lastno hrano, pridelano na ekološki način, dobi enkrat tedensko na dom.

Moti me visoka cena, ki je prisotna v italijanskem modelu. V Sloveniji bi to zagotovo šlo za manj denarja, saj so pri nas razdalje za dostavo na dom bistveno krajše.

Bi projekt lahko zaživel v Sloveniji? Če si želite imeti »zelenjavni rent-a-vrt« mi pošljite mail na maks.vrecko@sveze.si. Mail mi pošljite tudi, če ste kmet in bi pridelovali po opisanem principu. Ideja je posnemanja vredna, a zahteva manjši miselni preskok v glavah kmetov in kupcev ter prilagoditev slovenskim razmeram. Na blogu Sveže.si bom poročal o rezultatih.

To leto je krompir bogato obrodil in na trgu so se pojavili viški. V času viškov cena pada, kar je skladno z vsemi zakoni ekonomije. Vendar naj bi temu sledilo tudi večje povpraševanje, za kar pa sem prepričan, da se ne bo zgodilo. Krompirja se poje, kar se ga pač poje. Že tako ali tako je poceni. Lansko leto je bila cena krompirja na drobno okoli 0,30 eur, kar že samo po sebi ni prav veliko. Letos je cena na drobno okoli 0,15 eur, na debelo tudi pol manj.  
Dodatno k razvrednotenju vrednosti krompirja pripomore cenovna politika enega od veletrgovcev, ki ponuja krompir po 1 cent! Halo? Kmetijski minister, kje ste?
Je že res, da se veletrgovcu taka politika enostavno splača. Akcija namreč velja za nakupe nad 20 eurov. Pri obstoječih maržah za drugo blago pač ni problem krompir kupiti po denimo 7 centov in ga naprej »prodati« po 1 cent.
Ampak tokrat v akciji ne sodelujejo točke, pike, kupončki ali pa ponve. Glavni junak te tragedije je krompir. Spada med hrano, ki smo jo očitno popolnoma razvrednotili. In s tem razvrednotili delo slovenskega kmeta. Tukaj se ne gre za cente, tukaj se gre za princip. Tukaj se gre za uničevanje vrednosti hrane. In posledično uničevanje kmetijstva kot panoge.
Po naravi sem optimist najtežje sorte, v vsaki situaciji najdem kaj dobrega. Ampak tole kar se dogaja s krompirjem …
Res si želim, da ne bi življenja na kmetiji čez par let gledali zgolj na kakšnih do kraja zbanaliziranih resničnostnih šovih.

Tokratni zapis na blogu ni toliko moje razmišljanje kot priporočilo, da si preberete knjigo Konec hrane Paula Robertsa. Odlična knjiga je izšla pri založbi Učila in se dotika krize v svetovni živilski industriji. Nazorno je opisanih veliko napak s področja pridelovanja in predelovanja hrane, pri iskanju rešitev pa so se običajno dogajale še večje napake. Neprijetnih podrobnosti je v knjigi veliko, knjiga pa se dotakne tudi zbeganosti sodobnega potrošnika, ki sploh ne ve več, kaj naj kupi.

V Sloveniji na tem področju na srečo zaostajamo, saj imajo kmetije rodovitno zemljo, na kateri še lahko pridelujemo dobro hrano. Razdrobljenost slovenskega kmetijstva, ki na splošno velja kot pomanjkljivost, se v luči te knjige kaže kot konkurenčna prednost.

Ob branju knjige lažje razumemo, zakaj slovenske kmetije nikoli ne bodo cenovno konkurenčne. Uvožena hrana je kljub transportnim stroškom in najmanj dvema posrednikoma lahko tudi pol cenejša od slovenske. Glede kakovosti pa sploh ni dvoma – domača hrana je bistveno boljša od uvožene. Smo pripravljeni zanjo plačati več? Pa ne zato, da bo kmet obogatel – zgolj zato, da bo lahko preživel.

Knjiga dobro osvetli dejstvo, zakaj sodobno kmetijstvo nikoli ne bi smelo postati industrija. Žal se je to ponekod zgodilo in posledice čutimo vsi. Knjigo je vredno prebrati – ne glede na to, ali se s hrano ukvarjate poklicno ali kar tako. 

Na spletni tržnici Sveže.si se je v zadnjem mesecu ponudba razširila tudi na Dolenjsko in Primorsko.

Z Dolenjske sta se pridružili dve kmetiji: Kmetija Turk iz Podbočja (na sredini med Krškim, Brežicami in Šentjernejem) in Kmetija Pleško v bližini Otočca. Na obeh kmetijah imajo široko izbiro različne zelenjave – od paprike do čebule in zelja. Pa pohitite, ker se sezona izteka!

Na Dolenjskem, v bližini Šentvida pri Stični je tudi Kmetija Grajžar, kjer imajo odličen krompir. Na Kmetiji Jelčič na Oklukovi gori v bližini Krškega pa imajo različne vrste jabolk (dobite tudi Fuji in Braeburn). Ker je na kmetiji tudi drevesnica, si boste lahko kakšno jablano posadili tudi na svojem vrtu. Pri Jelčičevih so nosilec slovenske licence za jabolka Topas.

Iz Gorenjskega konca imamo dva nova člana – Kmetija Matijovc iz Podbrezij ima široko ponudbo različnih vrst kmetijskih pridelkov, njihov jabolčni sok je bil večkrat nagrajen. In tudi če želite vašim znancem podariti kakšno ostrejšo pijačo za hladnejše jesenske dni, pri Matijovcu ne bo težav pri izbiri. Zoper prehlad se bo prilegel gozdni med Čebelarstva Magdič. Svoje čebele pasejo na Jelovi ci, zato je med res prvovrsten.

Nekaj posebnega je primorska Kmetija MIBA Štanjel. Iz urejene kraške vrtače so uspeli narediti pravi raj na zemlji, zato se vam splača ogledati njihov filmček. Kmetija se ukvarja s pridelovanjem zelenjave, imajo tudi drobnico. In imajo tudi informacije o tem, kje je možno kupiti dober pršut ali primorsko vino. Pa ne povedat, da ste telefonsko številko dobili na Sveže.si!

Iz vidika boljše preglednosti smo malce prenovili vhodno stran na Sveže.si. Tako boste na hiter način videli, katere nove kmetije so se nam pridružile.

Spletna tržnica Sveže.si deluje 1 mesec in kar presenečen sem nad pozitivnim odzivom. Obisk je nad pričakovanji, saj imamo več kot 2.500 enkratnih obiskovalcev, veliko je tudi prijav na e-novice, čeprav se ekipa Sveže.si trenutno največ ukvarja z zagotavljanjem čim širše ponudbe dobre in kakovostne slovenske hrane na spletni tržnici.

V tem času so najbolj aktualna zgodnja jabolka, predvsem sorti gala in elstar. Priporočam Sadjarstvo Markuta pri Kranju (imajo tudi dober jabolčni sok, ki je pravkar dobil srebrno medaljo na mednarodnem ocenjevanju v Italiji) in Kmetijo pri Pecarju na Srednji Dobravi pri Radovljici, kjer boste poleg jabolk lahko kupili še domača jajca in različne suhomesnate izdelke. Srednja Dobrava je tudi lepa izletniška točka, a jo le malokdo pozna.

Nasad jabolk


Na področju zelenjave je v tem času najbolj zanimiva paprika za vlaganje. Dobite jo lahko na Kmetiji Hrašar pri Vranskem, imajo tudi super paprike za pečenje. Priprava je enostavna, da bolj ne bi mogla biti, saj jih očiščene (ali cele) zgolj popečete in na njih dodate sesekljan česen. Po želji jih lahko obogatite z olivnim oljem, črnim poprom in peteršiljem. Moški lahko s to preprosto jedjo prijetno presenetimo svoje najdražje.

Vesel sem, da na Sveže.si lahko ponudimo tudi dober kruh, ki ga imajo na Kmetiji Gregorc pri Mavčičah. In če se boste odpravili tja, nikar ne pozabite kupiti tudi orehovih štrukeljčkov. Prvič slišite? Tudi jaz nisem vedel, kaj je to. Ampak so prva liga!

Kruh iz krušne peči

Na področju sveže hrane je najbolj aktualno sveže mleko, saj se vsak dan postavi kakšen nov mlekomat. Na Sveže.si jih je trenutno prisotnih 5 (Gorenjska), v kratkem jih bo še 9 (tudi Ljubljana). Mleko iz mlekomatov vam zares priporočam, ker kot ljubitelj mleka vem, o čem govorim. Ne bom vas obremenjeval z razlagami, kaj vse so prednosti svežega, neobdelanega mleka, lahko rečem le, da je (skoraj nepokvarljivo pasterizirano in homogenizirano) mleko, ki sem ga toliko let z veseljem pil, v resnici bolj malo podobno pravemu mleku.

Če poleg svežega mleka želite še kakšen mladi sir, skuto ali domači jogurt, je pravi naslov Poličarjeva kmetija pri Naklem, ki je le 2 minuti od gorenjske avtoceste, izvoz Kranj zahod.

Trenutno je ponudba na spletni tržnici Sveže.si nekoliko bolj skoncentrirana na Gorenjsko, ker tukaj poznam največ kmetov in sem jih najprej povabil k sodelovanju. Osrednjeslovensko regijo za zdaj pokriva Kmetija Novak na Saveljski cesti v Ljubljani, ki ima široko ponudbo zelenjave.

Kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni je odličen dogodek za predstavitev spletne tržnice Sveže.si. Ravno zato sem se z ekipo spletne tržnice v sredo 2. septembra udeležil Sejma. Odziv obiskovalcev pa tudi raztavljalcev je bil pozitiven, od nekaterih celo navdušujoč. Ideja, da jim lahko pomagamo pripeljati kupce na njihovo dvorišče in s tem povečamo prodajo, je požela veliko zanimanje. Našo predstavitev je zaznamovalo sporočilo, da pridelovalci s predstavitvijo na spletni tržnici Sveže.si, lahko povečajo prodajo brez posrednikov. To je preprost odgovor na vedno bolj prisotno vprašanje kmetov – Kako povečati prodajo? Preprosto – Predstavite se na Sveže.si.


Slika: Predstavitveni prostor na sejmu

Kmetijstvo je predvsem v sezoni obiranja panoga, kjer je potrebno veliko delovne sile. Če te delovne sile ni, kmetom ne preostane drugega, kakor da zmanjšajo velikost nasadov in ta trend je v Evropi nedvomno prisoten. 

Za primerjavo lahko povem lastno izkušnjo: leta 1998 se je na oglas za pomoč pri obiranju jagod javilo preko 100 ljudi. Leta 2008, v zadnjem »letu debelih krav« so se na enak oglas javili le trije obiralci. V letu 2009 je zaradi psiholoških in drugih učinkov recesije delo zopet postalo cenjeno: javilo se je 30 ljudi. Oglas sploh ni bil potreben!

V petek, 14.8. je bil zagnan mlekomat na Bledu. Ker sem pri postavljanju naprave malo sodeloval tudi sam, sem kar ponosen. Jože mi je idejo predstavil sredi junija in po dveh mesecih zadeva stoji. Kar hitro, če upoštevamo, da je bilo potrebno pripraviti cel kup stvari, od katerih je nakup mlekomata še najmanjši problem. Ko je treba nekaj narediti, se pokaže, da je Jože res sposoben.

Ta teden je bilo še najbolj pestro, saj smo imeli v ponedeljek dva sestanka, kako bi označili mlekomat, v torek je prišel Cveto Zaplotnik z Gorenjskega glasa delat intervju, v sredo je Sandi pripravil oblikovanje nalepk za mlekomat, v enem dnevu jih je Niko iz Cut Bled tudi naredil in v petek je bila zadeva postavljena. Pa še transparent je bilo potrebno narediti, iz Italije je prišel proizvajalec mlekomata, da je pokazal kako natančno zadeva deluje...

Včeraj sva si z Jožetom pridobitev ogledovala na mestu samem, na Bledu pri zgradbi TNP. Zgleda dobro, le ob cesti bi bilo potrebno dati še eno usmerjevalno tablo, pa luč bo treba montirati, da se bo dobro videlo tudi zvečer.


Ampak glavna stvar se že dogaja. Ljudem je mlekomat všeč in že kupujejo mleko. Včeraj zvečer sem bil na lokaciji 20 minut in prišle so tri stranke. Četrta stranka pa sem bil jaz iz zvečer že pil odlično mleko. Fajn!

Oglejmo si primer, ko si zahteve kupca trgovec in kmet napačno razlagata.

Jagode so že po naravi sadje, ki ni obstojno. Zato ima trgovec težko nalogo, da vse nabavljene jagode sproti proda in naslednji dan zopet nabavi nove. Zaradi nihanja v povpraševanju hitro pride do presežka in na policah ostanejo jagode, ki so stare, gnile ali celo plesnive. Ker takšnih jagod nihče noče jesti, so trgovci začeli pritiskati na kmete, da jim dostavijo obstojnejše sorte.


Slika: Tako svetlečih, svežih jagod pri veletrgovcih ne moremo kupiti.

Kmetje so s to zahtevo stopili do žlahtniteljev sort in po nekaj letih so bile na trgu že jagode, ki so bile izjemno robustne. V primerjavi z navadnimi jagodami so kar hrustale. Trgovci so bili navdušeni, saj je bila obstojnost podaljšana za nekaj dni. Kupci tega navdušenja z njimi niso delili, saj »nove« jagode še zdaleč niso bile okusne. Posledica tega je bila, da so bili oškodovani vsi »partnerji«: kupec je prenehal kupovati jagode in je bil prikrajšan za eno vrsto sadja, trgovec in kmet pa sta morala zmanjšati prodajo in pridelavo. Posledično je tudi žlahtnitelj sort prodal manj sadik.

 

Sedaj žlahtnitelji iščejo sorte, ki bi bile okusne IN obstojne, kar pa je precej težje doseči kot sorte, ki so okusne ALI obstojne. Ta trend je seveda prisoten tudi pri drugih vrstah sadja in zelenjave, ki nima dolgega roka trajanja. Zato upam, da mi bo čimprej uspelo popularizirati uporabo žive vode, s katero na povsem naraven način ob celo boljšem okusu bistveno podaljšamo obstojnost živil.