Maks Vrečko

Pišeta: Tina Gajšek in Maks Vrečko

Trgovina je velik obremenjujoč okoljski faktor s tonami na novo proizvedenih odpadnih embalaž. Lokalna hrana, pridelana v lokalnem okolju, lahko tu veliko pomaga. Če se nekomu zdi, da je dovolj, da plastične blagajniške HDPE vrečke zmanjšamo za na primer 18%, je mogoče to za okolje krepko premalo. Če vemo, da se plastika po naravni poti razkraja sto in več let in če jih na leto proizvedemo več kot 100 milijonov ton, potem je jasno, da kot civilizacija nismo okoljsko ozaveščeni, prej nasprotno – smo popolnoma brezbrižni do okolja, ki nas obdaja.

Večina nas niti ne poskusi, da bi sami pridelali hrano, obenem zvesto kupujemo tudi vodo v prozornih steklenicah z oznako PE, za katero je bilo porabljene okoli 2 dcl nafte in par litrov čiste vode. In to v Sloveniji, kjer pitna voda teče iz pipe! Če je v novi eri moderno govoriti tudi o klimatskih spremembah, potem nas ravno klima opozarja, da business in trgovanje v sedanji obliki ni perspektivno za tako imenovano razvito civilizacijo.

A ni nujno, da je scenarij tako črn in brezizhoden. Če bi vsaka družina s svojim vrtom pridelala sveže sadje in zelenjavo, bi kot družba proizvedli toliko manj embalaž. Bomo angleško travco in okrasno grmovje zamenjali s čim produktivnejšim?

Lokalna hrana se lahko prideluje na lastnem vrtu ali pri lokalnem kmetu. Da ne bo pomote, to ni zategovanje pasu, to je preobrazba življenjskih navad, ki nas na daljši rok bogatijo in nas delajo bolj človeške.

Dilema embalaž – katero naj izberem, da bom eko?

Priporočamo:
- gajbice ali leseni zabojček iz lokalnega lesa
- lanene ali konopljine vreče (žal konopljine ne bomo dobili lokalnega porekla!)
- platnene vrecke iz ekološkega bombaža
- steklene povratne embalaže
- bio razgradljive vrečke za smeti (če se že morajo)
- bio razgradljive vrečke za skrinjo

Smiselna je tudi uporaba že uporabljene plastične ali kartonske embalaže (embalaža, s katero je hrana prispela od proizvajalca do veletrgovca), ki jo včasih lahko dobimo na blagajnah. Seveda takšne embalaže po prihodu domov ne vržemo stran, temveč še uporabimo – za nadaljne nakupe lokalne hrane.

V razmislek pa še ena fotografija: jabolka so položena v plastiko, le-ta pa je v kartonu. Na jabolkih pa je nalepka. Smo sposobni kupiti jabolka iz »no-name« zaboja?

Ekološko pridelana hrana ali bio hrana je vedno bolj priljubljena. Razlogi za to so jasni, marsikdo pa se sprašuje, ali lahko hrani z oznako »bio« zaupa ali ne. Jaz bio hrani zaupam – z manjšim pridržkom. Le redke stvari so 100 % in osebno sklepam kompromise po principu rangiranja hrane:

    1.    rang: hrana, ki jo pridelamo na domačem vrtu
    2.    rang: hrana, ki jo kupim pri kmetu, ki ga poznam
    3.    rang: ekološko oz. bio pridelana hrana iz Slovenije (če te ni razpolago, tudi integrirana
           ali konvencionalno pridelana slovenska hrana)
    4.    rang: ekološko pridelana hrana iz tujine
    5.    rang: druga hrana iz tujine
    6.    rang: hrana, za katero vem, da mi škoduje

Pri prehrani uporabljam čimveč hrane iz zgornjih rangov in čim manj iz spodnjih. Ja, in tudi kaj iz 6. ranga pojem, saj nisem menih. »Fast food« mi 2x letno tudi ne bo škodoval.

Sicer bolj kot v razne oznake verjamem v osebni stik. Kmet, ki svoje pridelke proda direktno končnemu kupcu in ga pri tem gleda v oči, si ne bo privoščil, da bi prodajal hrano, ki ne ustreza prehranskim standardom (ekološke, integrirane ali klasične pridelave). Po drugi strani bo tudi kupec bolj dovzeten za morebitne kmetove težave pri pridelovanju – na primer od toče obtolčena jabolka.

Temu je namenjena tudi spletna tržnica Sveže.si – da se lokalno pridelana hrana tudi lokalno uživa. Ko se kmet in potrošnik poznata, oznake niso več potrebne.

 

Želim vedeti, kdo stoji za hrano, ki jo uživam. Potem oznak ne potrebujem.

Tokratni zapis na blogu bo v bistvu odgovor na vprašanje ene od obiskovalk spletne tržnice.

Vprašanje po mailu: