Maks Vrečko

Brez vode lahko živimo le en teden, brez hrane en mesec. Voda je v našem življenju izjemno pomembna in zato sem poleg spletne tržnice Sveže.si začel še en projekt: Flaška. To je najboljša osebna steklenica za vodo: enostavna, funkcionalna in ekološka. Uporabljate jo lahko doma ali v službi, v avtu ali na sestanku, pri športu ali na dopustu.



Za vsakodnevno pitje vode verjetno uporabljate različne plastenke, ki niti iz vidika zdravja niti iz vidika ekologije niso najboljše. Druge primernejše izbire do sedaj ni bilo. Flaško lahko uporabljamo večkrat in vsak dan. Z uporabo Flaške boste prihranili denar, saj je voda iz pipe kar približno 1000-krat cenejša od vode v plastenkah, njena kakovost pa boljša. Flaška je posebna tudi za to, ker je njeno steklo informirano. Več o Flaški si lahko ogledate na internetni strani www.flaska.si.

Rdeče niti spletne tržnice Sveže.si so zdravje, ekologija in tudi lokalna hrana, poslanstvo Flaške je v malce preneseni obliki enako. Preizkusite jo, voda iz nje je boljša!

Pri svojem delu se držim načela, da skupaj lahko dosežemo več. V Sloveniji je veliko inovativnih in poštenih ljudi, s katerimi je možno sodelovati in uresničevati skupne cilje. Med njimi je tudi Andrej Dorrer, ki skrbi za projekt Moja tržnica.

Če ste si želeli dostavo ekološko pridelanega sadja ali zelenjave na dom in ste doma iz Ljubljane, potem sedaj to lahko storite na povezavi Moja tržnica.

Konkurenčne prednosti so:
- ekološko, sezonsko, slovensko, sveže sadje in zelenjava;
- spletna tržnica (poleg sadja in zelenjave ponudba marmelade, čajev, sokov, mezg, vložene zelenjave, suhega sadja...);
- vnaprej pripravljeni zabojčki s sadjem in zelenjavo ali po svoji izbiri;
- stalno naročilo na zabojček (enkrat tedensko ali na 14 dni) ali enkratno naročilo;
- dostava na dom ali na delovno mesto v Ljubljani.

Za dostavo ali dodatne informacije lahko pokličete na 030 627-624.

Tekst: Martina Gajšek

Pri hrani od daleč je vedno vključenih veliko ljudi in sredstev samo za to, da megalomanski sistem brezhibno deluje. Ste morda kdaj pomislili do kakšnih šokantnih zgodb bi se dokopali, če bi sledili nekemu izdelku, ki ga reklamirajo na letaku kakšnega veletrgovca? In običajno se to zgodi zgolj zaradi nekaj centov razlike.

Ta megalomanski mehanizem smo poimenovali sodobna prehranska veriga, ki ima glavni namen, da nek proizvod ali hrana po čim nižji ceni pride na vaše krožnike. Ni odveč pripomniti, da tudi v verigi velike ribe pojedo majhne ribe. Vendar – ali v Sloveniji ne raste žito in se ne pase drobnica in govedo? Zakaj v kavarnah in čajnicah ponujajo večinoma le čajne mešanice, ki niso bile nabrane v okoliških hribih? Je moja okolica res brez življenja, izropana in ni sposobna več nahraniti okoliško prebivalstvo?

Ekološki kmetje pravimo da ne. Naše vasi so še bogate in lepe. Drevesa še obrodijo okusne sadeže in tudi ljudje so še, ki se ne vdajo. Res je, da nas je dosti manj kot pred desetletji ali stoletjem, ko je praktično vsak znal posaditi svoje drevo in si sam vzgojiti zelenjavo, a tehnokratski razvoj je naredil svojo pot. Tako je svoj pečat pustil tudi na preobrazbi naših prehranskih navad. Čas je, da naredimo korak naprej k naravi in korak naprej k lokalnemu prehranjevanju. Potrudimo se, da bo veriga čim krajša in podpirajmo slovenskega kmeta, pa čeprav je majhen.

Zdrava prehrana iz domačega vrta je želja večine ljudi. A marsikdo tega nima na voljo, saj se pojavljajo ovire kot so:

-         svojega vrta sploh nimamo, ker živimo v mestu,

-         nimamo časa za pridelovanje lastne hrane,

-         nimamo smisla ali želje po pridelovanju, seveda pa želimo dobro in zdravo jesti.

Iz teh težav je v Italiji nastala dobra poslovna ideja, koncept si lahko ogledate na povezavi Le verdure del mio orto. Enostavno povedano gre takole: pri ekološkem kmetu rezerviramo »svoj vrtiček«, na katerem se posadi zelenjava po naših željah. Ko kmet hrano pridela, jo dostavi na dom. Zadeva se plača vnaprej in stane najmanj 850 eurov, odvisno od površine.

Poslovni model je dober za kmeta in kupca. Kmet ima že na začetku leta prodan pridelek ali bolje rečeno površino – s prodajo se mu ni potrebno ukvarjati, zato lahko več časa nameni pridelovanju in doseže še boljše rezultate. Le enkrat na teden mora dostaviti pridelek. Kupec pa ima »svoj zelenjavni vrt« in lahko odloča o tem, kaj se bo posadilo ter spremlja rast (fotografije po mailu). Sem prepričan, da bo vsak kupec navdušen nad tem, kaj vse je mogoče pridelati na npr. 30 m2. In seveda navdušen nad dejstvom, da lastno hrano, pridelano na ekološki način, dobi enkrat tedensko na dom.

Moti me visoka cena, ki je prisotna v italijanskem modelu. V Sloveniji bi to zagotovo šlo za manj denarja, saj so pri nas razdalje za dostavo na dom bistveno krajše.

Bi projekt lahko zaživel v Sloveniji? Če si želite imeti »zelenjavni rent-a-vrt« mi pošljite mail na maks.vrecko@sveze.si. Mail mi pošljite tudi, če ste kmet in bi pridelovali po opisanem principu. Ideja je posnemanja vredna, a zahteva manjši miselni preskok v glavah kmetov in kupcev ter prilagoditev slovenskim razmeram. Na blogu Sveže.si bom poročal o rezultatih.

Tekst: Peter Studen, Martina Gajšek



Potrošniki z vsakodnevno odbiro živil neposredno vplivamo na klimatske spremembe. S polnjenjem vozička nevede povzročimo velike ali male izpuste CO2. Če izberemo proizvode, ki imajo deklaracijo le v slovenščini, bomo naredili za naš planet veliko več, kot če izberemo izdelek, ki ima na zadnji strani večjezične (5 ali več) opise. Prvi je iz Slovenije, drugi od kdo ve kod. Marketing z oglaševanjem tujih artiklov je nemalokrat kriv za naše neokoljske odločitve. Vsakodnevno se vdajamo skušnjavi: super akcijam, XXL ponudbam, trajno nizki ceni …, kjer zaradi razlike nekaj centov pozabimo na slovensko, domače, lokalno.



Skupaj z lokalnim gre tudi sezonskost, kjer nastopi težava kako jo definirati. Po najinem mnenju bi jo določila kot: v sezonsko sveže sadje in zelenjava spada vse, kar je mogoče v nekem obdobju pridelati v našem podnebnem pasu na poljih, vrtovih in v neogrevanih rastlinjakih in kar je možno skladiščiti brez dodatne porabe energije (to ne velja za meso in mesne izdelke in mleko in mlečne izdelke, ker je za skladiščenje nujno potrebna energija za ohlajanje)

.

Obdobje dostopnosti nekega živila lahko podaljšamo s tradicionalnim konzerviranjem kot so: sušenje, kisanje, dimljenje, soljenje, hranjenje korenovk v zasipnicah ali podobni postopki, za katere niso potrebna fosilna goriva.


So lokalna jabolka v hladilnicah sezonska? Ne ravno, a še vedno so z vidika trošenja energije primernejša kot jabolka iz Nove Zelandije ali iz Čila sredi maja.

Kako vpliva nakup tropskega sadja na klimatske spremembe? Takšen nakup, tudi če je to tropsko ekološko sadje, slabo vpliva, saj je prevoz z ladjo ali celo letalom zelo obremenjujoč. Želja po tropskem sadežu izhaja iz agresivnih pristopov trgovcev, ki nam vsiljujejo sadeže, ki jih še pred desetimi leti nismo niti poznali.



Je moja zelenjava z vrta, shranjenja v hladilni skrinji, sezonska? Ne, ampak novejše skrinje z učinkovito izrabo energije manj prispevajo h klimatskim spremembam kot svež nizozemski paradižnik pridelan na hidroponiki v januarju. Ob tem pa se tudi postavlja ogromen izziv – ali lahko gospodinjstva dandanes živijo brez skrinje? V večjem gospodinjstvu zelo težko, v enočlanskih stanovanjih pa bi šlo, če gospodinja posvoji bližnjega kmeta, ki ima urejena skladišča.

Kaj na primer naj jem sezonskega v mesecu februarju? Pri kmetu so vedno na voljo sveži siri, skute, jogurti, surovo mleko in maslo, prav tako so v zimskem času pogoste koline. Od zelenjave pa vse gomoljnice (krompir, korenje, koleraba, zelena, pastinak, rdeča pesa, črna redkvica, sveža repa,..), sveže listne zelenjave v neogrevanih plastenjakih, tunelih ali na prostem pa radič, motovilec, špinača, solata rjavka, endivja. Ne smemo pa pozabiti tudi na slovenske tradicionalne jedi, ki so aktualne pozimi – kisla repa in zelje ter sarma. Potem pa so še tukaj jedi iz suhega fižola, graha in jedi ter vložene zelenjave in sadja. Čez celo leto so na voljo vsi mlevski izdelki, olja, med,...

Pišeta: Tina Gajšek in Maks Vrečko

Trgovina je velik obremenjujoč okoljski faktor s tonami na novo proizvedenih odpadnih embalaž. Lokalna hrana, pridelana v lokalnem okolju, lahko tu veliko pomaga. Če se nekomu zdi, da je dovolj, da plastične blagajniške HDPE vrečke zmanjšamo za na primer 18%, je mogoče to za okolje krepko premalo. Če vemo, da se plastika po naravni poti razkraja sto in več let in če jih na leto proizvedemo več kot 100 milijonov ton, potem je jasno, da kot civilizacija nismo okoljsko ozaveščeni, prej nasprotno – smo popolnoma brezbrižni do okolja, ki nas obdaja.

Večina nas niti ne poskusi, da bi sami pridelali hrano, obenem zvesto kupujemo tudi vodo v prozornih steklenicah z oznako PE, za katero je bilo porabljene okoli 2 dcl nafte in par litrov čiste vode. In to v Sloveniji, kjer pitna voda teče iz pipe! Če je v novi eri moderno govoriti tudi o klimatskih spremembah, potem nas ravno klima opozarja, da business in trgovanje v sedanji obliki ni perspektivno za tako imenovano razvito civilizacijo.

A ni nujno, da je scenarij tako črn in brezizhoden. Če bi vsaka družina s svojim vrtom pridelala sveže sadje in zelenjavo, bi kot družba proizvedli toliko manj embalaž. Bomo angleško travco in okrasno grmovje zamenjali s čim produktivnejšim?

Lokalna hrana se lahko prideluje na lastnem vrtu ali pri lokalnem kmetu. Da ne bo pomote, to ni zategovanje pasu, to je preobrazba življenjskih navad, ki nas na daljši rok bogatijo in nas delajo bolj človeške.

Dilema embalaž – katero naj izberem, da bom eko?

Priporočamo:
- gajbice ali leseni zabojček iz lokalnega lesa
- lanene ali konopljine vreče (žal konopljine ne bomo dobili lokalnega porekla!)
- platnene vrecke iz ekološkega bombaža
- steklene povratne embalaže
- bio razgradljive vrečke za smeti (če se že morajo)
- bio razgradljive vrečke za skrinjo

Smiselna je tudi uporaba že uporabljene plastične ali kartonske embalaže (embalaža, s katero je hrana prispela od proizvajalca do veletrgovca), ki jo včasih lahko dobimo na blagajnah. Seveda takšne embalaže po prihodu domov ne vržemo stran, temveč še uporabimo – za nadaljne nakupe lokalne hrane.

V razmislek pa še ena fotografija: jabolka so položena v plastiko, le-ta pa je v kartonu. Na jabolkih pa je nalepka. Smo sposobni kupiti jabolka iz »no-name« zaboja?

Ekološko pridelana hrana ali bio hrana je vedno bolj priljubljena. Razlogi za to so jasni, marsikdo pa se sprašuje, ali lahko hrani z oznako »bio« zaupa ali ne. Jaz bio hrani zaupam – z manjšim pridržkom. Le redke stvari so 100 % in osebno sklepam kompromise po principu rangiranja hrane:

    1.    rang: hrana, ki jo pridelamo na domačem vrtu
    2.    rang: hrana, ki jo kupim pri kmetu, ki ga poznam
    3.    rang: ekološko oz. bio pridelana hrana iz Slovenije (če te ni razpolago, tudi integrirana
           ali konvencionalno pridelana slovenska hrana)
    4.    rang: ekološko pridelana hrana iz tujine
    5.    rang: druga hrana iz tujine
    6.    rang: hrana, za katero vem, da mi škoduje

Pri prehrani uporabljam čimveč hrane iz zgornjih rangov in čim manj iz spodnjih. Ja, in tudi kaj iz 6. ranga pojem, saj nisem menih. »Fast food« mi 2x letno tudi ne bo škodoval.

Sicer bolj kot v razne oznake verjamem v osebni stik. Kmet, ki svoje pridelke proda direktno končnemu kupcu in ga pri tem gleda v oči, si ne bo privoščil, da bi prodajal hrano, ki ne ustreza prehranskim standardom (ekološke, integrirane ali klasične pridelave). Po drugi strani bo tudi kupec bolj dovzeten za morebitne kmetove težave pri pridelovanju – na primer od toče obtolčena jabolka.

Temu je namenjena tudi spletna tržnica Sveže.si – da se lokalno pridelana hrana tudi lokalno uživa. Ko se kmet in potrošnik poznata, oznake niso več potrebne.

 

Želim vedeti, kdo stoji za hrano, ki jo uživam. Potem oznak ne potrebujem.

Tokratni zapis na blogu bo v bistvu odgovor na vprašanje ene od obiskovalk spletne tržnice.

Vprašanje po mailu: