Maks Vrečko

Tekst: Martina Gajšek

Pri hrani od daleč je vedno vključenih veliko ljudi in sredstev samo za to, da megalomanski sistem brezhibno deluje. Ste morda kdaj pomislili do kakšnih šokantnih zgodb bi se dokopali, če bi sledili nekemu izdelku, ki ga reklamirajo na letaku kakšnega veletrgovca? In običajno se to zgodi zgolj zaradi nekaj centov razlike.

Ta megalomanski mehanizem smo poimenovali sodobna prehranska veriga, ki ima glavni namen, da nek proizvod ali hrana po čim nižji ceni pride na vaše krožnike. Ni odveč pripomniti, da tudi v verigi velike ribe pojedo majhne ribe. Vendar – ali v Sloveniji ne raste žito in se ne pase drobnica in govedo? Zakaj v kavarnah in čajnicah ponujajo večinoma le čajne mešanice, ki niso bile nabrane v okoliških hribih? Je moja okolica res brez življenja, izropana in ni sposobna več nahraniti okoliško prebivalstvo?

Ekološki kmetje pravimo da ne. Naše vasi so še bogate in lepe. Drevesa še obrodijo okusne sadeže in tudi ljudje so še, ki se ne vdajo. Res je, da nas je dosti manj kot pred desetletji ali stoletjem, ko je praktično vsak znal posaditi svoje drevo in si sam vzgojiti zelenjavo, a tehnokratski razvoj je naredil svojo pot. Tako je svoj pečat pustil tudi na preobrazbi naših prehranskih navad. Čas je, da naredimo korak naprej k naravi in korak naprej k lokalnemu prehranjevanju. Potrudimo se, da bo veriga čim krajša in podpirajmo slovenskega kmeta, pa čeprav je majhen.