Maks Vrečko

Avtor: Tina Gajšek

Lokalno prehranjevanje!

Če je določena, predvsem kolonialna živila morda smiselno uvažati, pa za večino to ne velja. Absurd je, da kupujemo uvoženo mleko, če ga doma pridelamo več kot dovolj. Anomalija proste trgovine je, da potrošniki  kupujemo kitajski česen, čeprav pri nas odlično uspeva.
Nemška raziskava izpred štirih let z jabolki je pokazala, da ima lokalna pridelava prednost tudi v smislu porabljene energije. Jabolka, ki so bila pridelana v Novi Zelandiji in bila pobrana konec marca in z ladjo pripeljana v Nemčijo v mesecu aprilu, so porabila okoli 7,5 MJ/kg, medtem ko nemška jabolka, ki so bila skladiščena pet mesecev le 6MJ/kg (le 0,8 MJ/kg energije je bilo porabljenih za skladiščenje).

Hrana od daleč
Termin »hrana od daleč« se nanaša na razdaljo, ki jo hrana prepotuje preden doseže končnega potrošnika ali kupca ali krajše to je razdalja od kmeta do krožnika. Novejše raziskave dokazujejo, da zaradi drugačnega sloga življenja se je v zadnjih petdesetih letih ta razdalja močno povečala. V Ameriki se ocenjuje, da povprečno predelana hrana prepotuje kar okoli 2.000 km, sveža pa okoli 2.4000 km., preden doseže potrošnika.

Največji delež ogljikovega dioksida v ozračje prispeva hrana, ki je na naše police prispela z letalskim prevozom. Večinoma je nanj vezana sveža zelenjava in sadje in v primerjavi z ladijskim transportom prispeva za okoli 177-krat več emisij toplogrednih plinov. Po podatkih Defre se prevoz hrane z letali močno povečuje, kar še dodatno otežuje nacionalno paradigmo trajnostnega razvoja družbe. V nekaterih trgovskih centrih v Veliki Britaniji so ravno zaradi zaskrbljenostjo nad ogljikovimi emisijami začeli na sveža živila lepiti nalepke, ki potrošnike opozarjajo na letalski transport.

Tovorni transport hrane po cestah je odgovoren še za dodatno gnečo in zastoje na cestah. Supermarketi imajo ponavadi organizirani nacionalni distribucijski sistem kar ima za posledico, da tudi hrana, ki je bila vzgojena v bližini supermarketa potuje najprej v centralno skladišče in šele nato doseže prodajne police. Ocenjuje se, da je v Veliki Britaniji tovorni promet odgovoren za četrtino izpustov CO2. Ne smemo pa tudi zanemariti čedalje pogostejšega trenda naraščanja obiskov supermarketov z osebnimi avtomobili. Vožnja z avtomobili za dostavo hrane še dodatno obremenjuje ozračje s toplogrednimi plini.

Lokalno kmetovanje podaja roko biotski raznovrstnosti in tradiciji
Ob podatku, da na vsakih 20 minut na svetu izgine ena kmetija, lahko trdimo da je tradicionalno kmetijstvo močno ogroženo. Ob tem izgubljamo tako avtohtone pasme kot tudi genski material rastlin naših prednikov. V naših krajih so lokalne kmetice iz leta v leto ohranjale okoli 900 varietet in sort fižola, danes pa nam tržno usmerjene semenarske hiše ponujajo največ deset sort. Glede na podatke in oceno Organizacije za hrano in kmetijstvo (FAO), nam je v zadnjem stoletju uspelo izgubiti že 75 % avtohtonega genetskega materiala, ki smo ga sicer uporabljali v agro-kulturi. Tradicionalno kmetijstvo upošteva lokalne posebnosti in kmetje so še zadnji varuhi preostanka genske zapuščine.

Lokalno prehranjevanje kot odlično sredstvo za boj proti podnebnimi spremembami
Način in prehranske navade imajo ogromen vpliv na ekološko stanje našega planeta. Z izbiro živil, ki so na dnu prehranjevalne verige in ki imajo lokalno in ekološko poreklo lahko odlično blažimo globalno segrevanje, prav tako pa vplivamo na zmanjšano onesnaženost ozračja, izognemu se toksičnim pesticidom, ne smemo pa tudi zanemariti, da z lokalnim nakupom podpremo tamkajšnje kmete. V zameno uživamo svežo in okusno hrano. Če kupujemo lokalne proizvode potem v ozračje zaradi transporta skoraj ni dodatnih izpustov toplogrednih plinov. Če je ta proizvod še ekološki, potem smo zmanjšali ogljikovo stopinjo še za dodatnih 2 do 4- krat v primerjavi s konvencionalnim kmetovanjem.

Socialni vidiki in etična komponenta lokalnega prehranjevanja
Z nakupom lokalnih izdelkov potrošniki neposredno podpremo kmeta in ga s tem nagradimo za vložen trud. Prizadevajmo si za čimbolj neposredni stik s kmetom brez posrednikov, saj bodo na takšen način tudi ekološka živila za nas cenovno ugodnejša. Kmet bo pravično poplačan za svoje delo, potrošniki pa bomo neposredno spoznali pridelovalca in njegovo kmetijo – pristnejši osebni stiki so ključ do boljšega življenja. Tako bomo prav mi, potrošniki odigrali pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega podeželja. Pa tudi celotna družba bo postajala bolj solidarna, avtentična in pristna.