Maks Vrečko

Mleko imam zelo rad. Po filozofiji krvnih skupin (skupina B) pač spadam med nomade, ki so uživali predvsem mleko in mlečne izdelke. Dolga leta sem mleko užival popolnoma avtomatsko, sedaj pa sem ugotovil, da je med mlekom in »mlekom« velika razlika.

Surovo mleko: najbolj pristna oblika mleka, saj ni nobenih toplotnih obdelav. Takšno mleko lahko kupujemo pri kmetih ali v mlekomatih in je tudi daleč najbolj zdravo.

Pasterizirano mleko: mleko, ki je le pasterizirano in ne tudi homogenizirano. Na trgu se je pojavilo v zadnjem času, ko so kupci vedno bolj ozaveščeni o škodljivosti homogenizacije mleka.

Sveže mleko: (citiram proizvajalce) "to je mleko, ki po pasterizaciji in homogenizaciji ohrani kar največ hranilnih snovi in je pri temperaturi 6°C obstojno več dni." Pri tem mleku zagotovo lahko opazimo spretnost prehranske industrije, ki je pasterizacijo in homogenizacijo mleka zavila v definicijo »sveže mleko«. Za moje pojme je to zavajanje potrošnikov, saj takšno mleko ni sveže. Ampak to je zgolj moje mnenje.

Trajno mleko: Trajno mleko je mleko z daljšo, 120-dnevno obstojnostjo, obdelano s segrevanjem na ultra visoko temperaturo in postopkom homogenizacije. Do odprtja ga lahko hranimo na sobni temperaturi (do 25°C), po odprtju pa ga pospravimo v hladilnik. Pri takšnih podatkih se lahko vprašamo, koliko je takšno mleko sploh še mleko? Ali je to bolj pobarvana voda z vbrizganimi maščobami?

Pa še beseda o maščobah v mleku: surovo mleko, ki ima 3,6 % ali več maščob je bistveno bolj zdravo od trajnega mleka z 0,5 % maščob.

Dobre informacije o surovem mleku pa najdemo tudi v tem članku Sanje Lončar .

Glede na zmedo (zavajanje) v zvezi s poimenovanjem mleka lahko trdim, da imamo na spletni tržnici Sveže.si zgolj surovo mleko, svežega pa ne. Malce trapasto, a tako pač je.

Oktobra je Zveza potrošnikov Slovenije objavila rezultate testiranja medu 13 različnih vzorcev. Podrobne rezultate testiranja si lahko ogledamo na povezavi Cvetlični med na testu. Zveza potrošnikov Slovenije je ocenjevala fizikalno-kemične lastnosti in senzorične lastnosti za slovenski med, pa tudi uvoženega.  

Skupna ocena fizikalno-kemičnih analiz
V laboratoriju so izmerili vsebnost vode, HMF, fruktoze, glukoze in saharoze ter določili diastazno število in električno prevodnost.
Glede na fizikalno-kemične lastnosti sta bila med vsemi preverjenimi vzorci dva ocenjena z oceno "zelo dobro". Skoraj vse možne točke (5,4 od 5,5 točk) je dobil "cvetlični med Božnar" (Božnar čebelarstvo), za njim pa se je uvrstil "cvetlični med Berg-Gold" (Hofer) s 4,6 točkami. Dobre kemične lastnosti so določili pri izdelkih: "cvetlični med" (Gregor Jere), "Zlati panj "(Medex), "kraški med z geografskim poreklom" (Ivan Atelšek), "točeni slovenski cvetlični med" (Medex) in "Nektar, cvetlični med" (Čebelarska zadruga Nektar, Seražin Boris).

Senzorične lastnosti (ocene štiričlanske komisije šolanih preizkuševalcev)
"Zelo dobre" senzorične lastnosti so ugotovili pri treh izdelkih: "kraški med z geografskim poreklom" (Ivan Atelšek), "Marlene" (Lidl) in "Berg-gold" (Hofer). "Dobre" senzorične lastnosti so ugotovili pri izdelkih: "cvetlični med Božnar" (Čebelarstvo Božnar), "Marque Repere" (E.Leclerc), "Zlati panj" (Medex), "cvetlični med Tuš" (Tuš) in "cvetlični med" (Gregor Jere).

Če obe oceni združimo dobimo naslednji vrstni red:

Ime izdelka	Poreklo	Skupna ocena
Cvetlični med Božnar (Mercator)	Slovenija	4,8
Berg-Gold (Hofer)	EU in izven	4,6
Kraški med (Kraševka - Ivan Atelšek)	Slovenija	4,5
Cvetlični med (Čebelarna Lukovica - Gregor Jere)	Slovenija	4,1
Marlene (Lidl)	EU in izven	4,1
Zlati panj (Interspar - Medex)	Slovenija	4,1
Marque Repere (E.Leclerc)	Francija	3,7
Nektar (Interspar - Seražin Boris)	Slovenija	3,5
Tuš, cvetlični med (Tuš)	EU in izven	3,5
Mercator, cvetlični med (Mercator)	EU	3,4
Točeni slovenski cvetlični med (Interspar - Medex)	Mešano	3,2
Spar, cvetlični med (Spar)	EU in izven	3,1
Eco+ (E.Leclerc)	EU in izven	2,9

Pri hitrem pregledu lahko ugotovimo, da je slovenski med uvrščen v zgornjo polovico rezultatov in je nedvomno bolj kakovosten od uvoženega.

Na izpitu je padel le Točeni slovenski cvetlični med podjetja Medex, za katerega se je ugotovilo, da ne vsebuje zgolj slovenskega medu, temveč je bil v njem tudi tuj med, domnevno argentinski.

Medex bo pri teh zadevah v bodoče zagotovo bolj pazil, slovenskim čebelarjem pa za dosežen rezultat čestitam. Kakovost medu, ki ga z veseljem vsak dan mažem na kruh, je bila potrjena tudi s strani Zveze potrošnikov Slovenije.

Pišeta: Tina Gajšek in Maks Vrečko

Trgovina je velik obremenjujoč okoljski faktor s tonami na novo proizvedenih odpadnih embalaž. Lokalna hrana, pridelana v lokalnem okolju, lahko tu veliko pomaga. Če se nekomu zdi, da je dovolj, da plastične blagajniške HDPE vrečke zmanjšamo za na primer 18%, je mogoče to za okolje krepko premalo. Če vemo, da se plastika po naravni poti razkraja sto in več let in če jih na leto proizvedemo več kot 100 milijonov ton, potem je jasno, da kot civilizacija nismo okoljsko ozaveščeni, prej nasprotno – smo popolnoma brezbrižni do okolja, ki nas obdaja.

Večina nas niti ne poskusi, da bi sami pridelali hrano, obenem zvesto kupujemo tudi vodo v prozornih steklenicah z oznako PE, za katero je bilo porabljene okoli 2 dcl nafte in par litrov čiste vode. In to v Sloveniji, kjer pitna voda teče iz pipe! Če je v novi eri moderno govoriti tudi o klimatskih spremembah, potem nas ravno klima opozarja, da business in trgovanje v sedanji obliki ni perspektivno za tako imenovano razvito civilizacijo.

A ni nujno, da je scenarij tako črn in brezizhoden. Če bi vsaka družina s svojim vrtom pridelala sveže sadje in zelenjavo, bi kot družba proizvedli toliko manj embalaž. Bomo angleško travco in okrasno grmovje zamenjali s čim produktivnejšim?

Lokalna hrana se lahko prideluje na lastnem vrtu ali pri lokalnem kmetu. Da ne bo pomote, to ni zategovanje pasu, to je preobrazba življenjskih navad, ki nas na daljši rok bogatijo in nas delajo bolj človeške.

Dilema embalaž – katero naj izberem, da bom eko?

Priporočamo:
- gajbice ali leseni zabojček iz lokalnega lesa
- lanene ali konopljine vreče (žal konopljine ne bomo dobili lokalnega porekla!)
- platnene vrecke iz ekološkega bombaža
- steklene povratne embalaže
- bio razgradljive vrečke za smeti (če se že morajo)
- bio razgradljive vrečke za skrinjo

Smiselna je tudi uporaba že uporabljene plastične ali kartonske embalaže (embalaža, s katero je hrana prispela od proizvajalca do veletrgovca), ki jo včasih lahko dobimo na blagajnah. Seveda takšne embalaže po prihodu domov ne vržemo stran, temveč še uporabimo – za nadaljne nakupe lokalne hrane.

V razmislek pa še ena fotografija: jabolka so položena v plastiko, le-ta pa je v kartonu. Na jabolkih pa je nalepka. Smo sposobni kupiti jabolka iz »no-name« zaboja?

Ekološko pridelana hrana ali bio hrana je vedno bolj priljubljena. Razlogi za to so jasni, marsikdo pa se sprašuje, ali lahko hrani z oznako »bio« zaupa ali ne. Jaz bio hrani zaupam – z manjšim pridržkom. Le redke stvari so 100 % in osebno sklepam kompromise po principu rangiranja hrane:

    1.    rang: hrana, ki jo pridelamo na domačem vrtu
    2.    rang: hrana, ki jo kupim pri kmetu, ki ga poznam
    3.    rang: ekološko oz. bio pridelana hrana iz Slovenije (če te ni razpolago, tudi integrirana
           ali konvencionalno pridelana slovenska hrana)
    4.    rang: ekološko pridelana hrana iz tujine
    5.    rang: druga hrana iz tujine
    6.    rang: hrana, za katero vem, da mi škoduje

Pri prehrani uporabljam čimveč hrane iz zgornjih rangov in čim manj iz spodnjih. Ja, in tudi kaj iz 6. ranga pojem, saj nisem menih. »Fast food« mi 2x letno tudi ne bo škodoval.

Sicer bolj kot v razne oznake verjamem v osebni stik. Kmet, ki svoje pridelke proda direktno končnemu kupcu in ga pri tem gleda v oči, si ne bo privoščil, da bi prodajal hrano, ki ne ustreza prehranskim standardom (ekološke, integrirane ali klasične pridelave). Po drugi strani bo tudi kupec bolj dovzeten za morebitne kmetove težave pri pridelovanju – na primer od toče obtolčena jabolka.

Temu je namenjena tudi spletna tržnica Sveže.si – da se lokalno pridelana hrana tudi lokalno uživa. Ko se kmet in potrošnik poznata, oznake niso več potrebne.

 

Želim vedeti, kdo stoji za hrano, ki jo uživam. Potem oznak ne potrebujem.

Tokratni zapis na blogu bo v bistvu odgovor na vprašanje ene od obiskovalk spletne tržnice.

Vprašanje po mailu:

Avtor: Martina Gajšek

Novodobna ekološko neosveščena gospodinja, ki dela v pisarni več kot osem ur
na dan, ne gre do bližnjega kmeta in ga povpraša po krompirju, mleku in
pšenici, tudi ne obdeluje svojega zelenjavnega vrta, pač pa hiti v eno izmed
vele trgovin in kupi nekaj v stilu, da se mizica čimprej pogrne. Tako
kupljeni ajdovi štruklji na katerih sicer piše, da so narejeni v Sloveniji,
torej na lokalnem trgu, večinoma niso sestavljeni iz lokalnih surovin.
Ajdova moka iz kitajske ajde, skuta iz slovaškega mleka, orehi iz Moldavije,
rozini iz Madagaskarja, tajsko palmovo olje ekstrahirano s pomočjo heksana
in drobtine iz kak dan starega v Sloveniji pečenega kruha iz madžarske moke.

Surovine prihajajo torej iz držav, kjer je najcenejša proizvodnja. Poleg
vsega pa se je danes živilska industrija močno umaknila od svojih zvestih
kupcev in ji ni niti v najmanjšem interesu, da bi potrošnike informirala
kako pravzaprav nastajajo določeni prehrambeni artikli na policah trgovin.
Ali natančneje: ogradili so se od potrošnikov in postopke razglasili kot
poslovno skrivnost! V svet evropske prehrambene industrije nas je že pred časom
popeljal režiser Nikolaus Geyrhalter s filmom Kruh naš vsakdanji z zanimivim
povabilom: >> Dobrodošli v svetu industrijske pridelave hrane in
visokotehnološkega kmetovanja! V intervjuju je svoj občutek ob snemanju
filma opisal, da gre za drug planet, ki ga ne poznamo in v katerega kot
potrošniki nimamo dovoljenja vstopiti, a hkrati mu ne moremo ubežati. Gre za
paralelni svet, svet proizvodnje hrane, ki poteka na tem planetu in to je
naša globalna prehrana.

Večina potrošnikov si ne beli glave s tem, kaj vsakodnevno dajejo v usta, na
kakšen način je bilo nekaj pridelano in kasneje predelano. Samo da je
navidezno raznoliko, prikladno in poceni in da je sadje in sveža zelenjava
na razpolago čez vso leto. Tako ekološko neosveščena gospodinja daje
prednosti cenam izdelkom in ne lokalnosti, tudi ji ni mar kvaliteta
proizvoda, bolj gre v kvantiteto, embalaže preprosto vrže stran in se ne
poglablja v pravkar pojedeno. Zatiska si oči pred zlorabljanjem človeških
virov, uporabljene domnevno škodljive tehnologije v proizvodnji hrane do
nepoštenega plačevanja delavcem in kmetom. Na kratko - ekološko neosveščeno
gospodinjo zanimajo le akcije, ponarejeni okusi in idilične slikice na
embalaži. Ekološko neosveščena gospodinja je glavni generator globalnega
sistema, ki jo tudi hrani, a vse dotlej, ko jo bo prehrambeni trgovski
sistem izpljunil. Takrat se sanje o obilju in o njeni lahki dostopnosti
razblinijo kot milni mehurček.

To leto je krompir bogato obrodil in na trgu so se pojavili viški. V času viškov cena pada, kar je skladno z vsemi zakoni ekonomije. Vendar naj bi temu sledilo tudi večje povpraševanje, za kar pa sem prepričan, da se ne bo zgodilo. Krompirja se poje, kar se ga pač poje. Že tako ali tako je poceni. Lansko leto je bila cena krompirja na drobno okoli 0,30 eur, kar že samo po sebi ni prav veliko. Letos je cena na drobno okoli 0,15 eur, na debelo tudi pol manj.  
Dodatno k razvrednotenju vrednosti krompirja pripomore cenovna politika enega od veletrgovcev, ki ponuja krompir po 1 cent! Halo? Kmetijski minister, kje ste?
Je že res, da se veletrgovcu taka politika enostavno splača. Akcija namreč velja za nakupe nad 20 eurov. Pri obstoječih maržah za drugo blago pač ni problem krompir kupiti po denimo 7 centov in ga naprej »prodati« po 1 cent.
Ampak tokrat v akciji ne sodelujejo točke, pike, kupončki ali pa ponve. Glavni junak te tragedije je krompir. Spada med hrano, ki smo jo očitno popolnoma razvrednotili. In s tem razvrednotili delo slovenskega kmeta. Tukaj se ne gre za cente, tukaj se gre za princip. Tukaj se gre za uničevanje vrednosti hrane. In posledično uničevanje kmetijstva kot panoge.
Po naravi sem optimist najtežje sorte, v vsaki situaciji najdem kaj dobrega. Ampak tole kar se dogaja s krompirjem …
Res si želim, da ne bi življenja na kmetiji čez par let gledali zgolj na kakšnih do kraja zbanaliziranih resničnostnih šovih.

Tokratni zapis na blogu ni toliko moje razmišljanje kot priporočilo, da si preberete knjigo Konec hrane Paula Robertsa. Odlična knjiga je izšla pri založbi Učila in se dotika krize v svetovni živilski industriji. Nazorno je opisanih veliko napak s področja pridelovanja in predelovanja hrane, pri iskanju rešitev pa so se običajno dogajale še večje napake. Neprijetnih podrobnosti je v knjigi veliko, knjiga pa se dotakne tudi zbeganosti sodobnega potrošnika, ki sploh ne ve več, kaj naj kupi.

V Sloveniji na tem področju na srečo zaostajamo, saj imajo kmetije rodovitno zemljo, na kateri še lahko pridelujemo dobro hrano. Razdrobljenost slovenskega kmetijstva, ki na splošno velja kot pomanjkljivost, se v luči te knjige kaže kot konkurenčna prednost.

Ob branju knjige lažje razumemo, zakaj slovenske kmetije nikoli ne bodo cenovno konkurenčne. Uvožena hrana je kljub transportnim stroškom in najmanj dvema posrednikoma lahko tudi pol cenejša od slovenske. Glede kakovosti pa sploh ni dvoma – domača hrana je bistveno boljša od uvožene. Smo pripravljeni zanjo plačati več? Pa ne zato, da bo kmet obogatel – zgolj zato, da bo lahko preživel.

Knjiga dobro osvetli dejstvo, zakaj sodobno kmetijstvo nikoli ne bi smelo postati industrija. Žal se je to ponekod zgodilo in posledice čutimo vsi. Knjigo je vredno prebrati – ne glede na to, ali se s hrano ukvarjate poklicno ali kar tako. 

Na spletni tržnici Sveže.si se je v zadnjem mesecu ponudba razširila tudi na Dolenjsko in Primorsko.

Z Dolenjske sta se pridružili dve kmetiji: Kmetija Turk iz Podbočja (na sredini med Krškim, Brežicami in Šentjernejem) in Kmetija Pleško v bližini Otočca. Na obeh kmetijah imajo široko izbiro različne zelenjave – od paprike do čebule in zelja. Pa pohitite, ker se sezona izteka!

Na Dolenjskem, v bližini Šentvida pri Stični je tudi Kmetija Grajžar, kjer imajo odličen krompir. Na Kmetiji Jelčič na Oklukovi gori v bližini Krškega pa imajo različne vrste jabolk (dobite tudi Fuji in Braeburn). Ker je na kmetiji tudi drevesnica, si boste lahko kakšno jablano posadili tudi na svojem vrtu. Pri Jelčičevih so nosilec slovenske licence za jabolka Topas.

Iz Gorenjskega konca imamo dva nova člana – Kmetija Matijovc iz Podbrezij ima široko ponudbo različnih vrst kmetijskih pridelkov, njihov jabolčni sok je bil večkrat nagrajen. In tudi če želite vašim znancem podariti kakšno ostrejšo pijačo za hladnejše jesenske dni, pri Matijovcu ne bo težav pri izbiri. Zoper prehlad se bo prilegel gozdni med Čebelarstva Magdič. Svoje čebele pasejo na Jelovi ci, zato je med res prvovrsten.

Nekaj posebnega je primorska Kmetija MIBA Štanjel. Iz urejene kraške vrtače so uspeli narediti pravi raj na zemlji, zato se vam splača ogledati njihov filmček. Kmetija se ukvarja s pridelovanjem zelenjave, imajo tudi drobnico. In imajo tudi informacije o tem, kje je možno kupiti dober pršut ali primorsko vino. Pa ne povedat, da ste telefonsko številko dobili na Sveže.si!

Iz vidika boljše preglednosti smo malce prenovili vhodno stran na Sveže.si. Tako boste na hiter način videli, katere nove kmetije so se nam pridružile.

Avtor: Tina Gajšek

Lokalno prehranjevanje!

 

Če je določena, predvsem kolonialna živila morda smiselno uvažati, pa za večino to ne velja. Absurd je, da kupujemo uvoženo mleko, če ga doma pridelamo več kot dovolj. Anomalija proste trgovine je, da potrošniki  kupujemo kitajski česen, čeprav pri nas odlično uspeva.
Nemška raziskava izpred štirih let z jabolki je pokazala, da ima lokalna pridelava prednost tudi v smislu porabljene energije. Jabolka, ki so bila pridelana v Novi Zelandiji in bila pobrana konec marca in z ladjo pripeljana v Nemčijo v mesecu aprilu, so porabila okoli 7,5 MJ/kg, medtem ko nemška jabolka, ki so bila skladiščena pet mesecev le 6MJ/kg (le 0,8 MJ/kg energije je bilo porabljenih za skladiščenje).

Hrana od daleč
Termin »hrana od daleč« se nanaša na razdaljo, ki jo hrana prepotuje preden doseže končnega potrošnika ali kupca ali krajše to je razdalja od kmeta do krožnika. Novejše raziskave dokazujejo, da zaradi drugačnega sloga življenja se je v zadnjih petdesetih letih ta razdalja močno povečala. V Ameriki se ocenjuje, da povprečno predelana hrana prepotuje kar okoli 2.000 km, sveža pa okoli 2.4000 km., preden doseže potrošnika.

 

Največji delež ogljikovega dioksida v ozračje prispeva hrana, ki je na naše police prispela z letalskim prevozom. Večinoma je nanj vezana sveža zelenjava in sadje in v primerjavi z ladijskim transportom prispeva za okoli 177-krat več emisij toplogrednih plinov. Po podatkih Defre se prevoz hrane z letali močno povečuje, kar še dodatno otežuje nacionalno paradigmo trajnostnega razvoja družbe. V nekaterih trgovskih centrih v Veliki Britaniji so ravno zaradi zaskrbljenostjo nad ogljikovimi emisijami začeli na sveža živila lepiti nalepke, ki potrošnike opozarjajo na letalski transport.

Tovorni transport hrane po cestah je odgovoren še za dodatno gnečo in zastoje na cestah. Supermarketi imajo ponavadi organizirani nacionalni distribucijski sistem kar ima za posledico, da tudi hrana, ki je bila vzgojena v bližini supermarketa potuje najprej v centralno skladišče in šele nato doseže prodajne police. Ocenjuje se, da je v Veliki Britaniji tovorni promet odgovoren za četrtino izpustov CO2. Ne smemo pa tudi zanemariti čedalje pogostejšega trenda naraščanja obiskov supermarketov z osebnimi avtomobili. Vožnja z avtomobili za dostavo hrane še dodatno obremenjuje ozračje s toplogrednimi plini.

 

 

Lokalno kmetovanje podaja roko biotski raznovrstnosti in tradiciji
Ob podatku, da na vsakih 20 minut na svetu izgine ena kmetija, lahko trdimo da je tradicionalno kmetijstvo močno ogroženo. Ob tem izgubljamo tako avtohtone pasme kot tudi genski material rastlin naših prednikov. V naših krajih so lokalne kmetice iz leta v leto ohranjale okoli 900 varietet in sort fižola, danes pa nam tržno usmerjene semenarske hiše ponujajo največ deset sort. Glede na podatke in oceno Organizacije za hrano in kmetijstvo (FAO), nam je v zadnjem stoletju uspelo izgubiti že 75 % avtohtonega genetskega materiala, ki smo ga sicer uporabljali v agro-kulturi. Tradicionalno kmetijstvo upošteva lokalne posebnosti in kmetje so še zadnji varuhi preostanka genske zapuščine.

 

Lokalno prehranjevanje kot odlično sredstvo za boj proti podnebnimi spremembami
Način in prehranske navade imajo ogromen vpliv na ekološko stanje našega planeta. Z izbiro živil, ki so na dnu prehranjevalne verige in ki imajo lokalno in ekološko poreklo lahko odlično blažimo globalno segrevanje, prav tako pa vplivamo na zmanjšano onesnaženost ozračja, izognemu se toksičnim pesticidom, ne smemo pa tudi zanemariti, da z lokalnim nakupom podpremo tamkajšnje kmete. V zameno uživamo svežo in okusno hrano. Če kupujemo lokalne proizvode potem v ozračje zaradi transporta skoraj ni dodatnih izpustov toplogrednih plinov. Če je ta proizvod še ekološki, potem smo zmanjšali ogljikovo stopinjo še za dodatnih 2 do 4- krat v primerjavi s konvencionalnim kmetovanjem.

Socialni vidiki in etična komponenta lokalnega prehranjevanja
Z nakupom lokalnih izdelkov potrošniki neposredno podpremo kmeta in ga s tem nagradimo za vložen trud. Prizadevajmo si za čimbolj neposredni stik s kmetom brez posrednikov, saj bodo na takšen način tudi ekološka živila za nas cenovno ugodnejša. Kmet bo pravično poplačan za svoje delo, potrošniki pa bomo neposredno spoznali pridelovalca in njegovo kmetijo – pristnejši osebni stiki so ključ do boljšega življenja. Tako bomo prav mi, potrošniki odigrali pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega podeželja. Pa tudi celotna družba bo postajala bolj solidarna, avtentična in pristna.