Maks Vrečko

Kinodvor ima na sporedu film Hrana d.d. in odločil sem se za ogled. Čeprav je film posnet v ZDA, je tudi za naše razmere še kako aktualen. Običajno se stvari z nekajletnim zamikom (ki se vedno bolj skrajšuje) pojavijo tudi pri nas.

Film prikazuje sodobno prehranjevalno verigo, v kateri je interes kapitala oziroma multinacionalnih korporacij zelo jasen. Vse za ceno dobička. Če dobiček zahteva, da piščanci na farmah v celotnem življenju sploh ne vidijo sonca, potem se tako tudi zgodi. Včasih so piščance na farmah redili 12 tednov, danes le 7. Ker je v trgovinah največ povpraševanja po piščančjih prsih, je proizvodnja usmerjena v čim večjo rast tega dela telesa. Tako usmerjena proizvodnja (namenoma nisem uporabil izraza pridelava) ima neizogibne posledice – piščanci zaradi velike teže telesa sploh niso sposobni hoditi. Močno se poveča tudi občutljivost na bolezni. Žal se odpravlja posledico in ne problema, zato se množično uporabljajo antibiotiki. Ki jih kupci posredno pojemo in zagotavljam vam, da nimajo blagodejnega delovanja na naš organizem.

Nič drugače ni pri govedoreji, prašičereji… V filmu vidimo prizore, ki jih ne želimo videti. Življenje bodočih izdelkov je podrejeno zgolj čim hitrejši rasti, ravnanje v klavnicah brutalno. Te mine, da bi sploh še jedel meso. Da sploh ne omenjam sužnjelastniških razmer, ki vladajo v teh obratih.

Zgrešili smo smer: hrana je postala izdelek!

Vegetarijanska alternativa ima svoje slabosti, ker je jasno prikazano, da boste v trgovini (tudi pri nas) le težko kupili hrano, ki ne bi vsebovala soje ali koruze, ki sta v večini primerov gensko spremenjeni.

V filmu vidimo obup kmetov, ki vedo, da je takšen način proizvodnje hrane popolnoma zgrešen, vendar sploh nimajo izbire. Če kmet v ZDA ne želi pridelovati gensko spremenjene soje, hitro dobi poziv na sodišče. Tam ga čaka vojska odvetnikov multinacionalke M., ki je lastnik gensko spremenjenih semen. Kmetu za branjenje pred lažnivimi obtožbami hitro zmanjka denarja in prisiljen je v dogovor. Denar zmaga.

Ob gledanju filma se zavemo, kako dragocena je hrana iz domačega vrta. In kako dragocene so majhne slovenske kmetije, kjer je hrana (rastline ali živali) pridelana in ne proizvedena. Vendar je cenovni pritisk enormen. Uvožena hrana je tako poceni, da lahko slovenski kmet hitro ostane brez kupca. V filmu je bil zanimiv primer kupca, ki se je za ekološko pridelanega piščanca peljal 500 km daleč. Njegova izjava: »Splača se!«.

Izziv je mogoče rešiti zgolj s sodelovanjem vseh vpletenih: kmeta, trgovca in kupca. In iz tega vidika je nujno širjenje ustreznih informacij, kamor sodi tudi film Hrana d.d. Dovolj je šokanten, da se resno zamislimo nad prehransko industrijo, pa tudi nad našimi nakupnimi odločitvami. Zato se sprašujem, zakaj se film predvaja zgolj v mali dvorani Kina Dvor, ki sprejme le peščico obiskovalcev? Zakaj se film ne prikazuje po srednjih in višjih šolah? Zakaj ga ne vidijo kmetje? In tudi trgovci bi si ga morali ogledati, ker imajo v svojih rokah enega od ključev do rešitve, kar je bilo v filmu tudi jasno prikazano.

Ta članek je namenjen vsem, ki se ukvarjate s pridelovanjem hrane. V času 16-letnega ukvarjanja s tem področjem ter na podlagi enoletnega delovanja spletne tržnice Sveže.si sem pridobil nekaj izkušenj o tem, kaj naj bi pridelovali v prihodnosti. Te izkušnje želim deliti, zato sem se odločil za pričujoči zapis.

Pred odgovorom na vprašanje »Kaj naj pridelujem?« je bolj na mestu vprašanje »Kako naj pridelujem?«

Odgovor je jasen: konvencionalno pridelovanje hrane je še vedno v večini, vendar vedno bolj stopa v ospredje ekološka pridelava. Stopnje rasti so na različnih trgih različno visoke, vendar prav vse študije kažejo na pospešeno rast tega področja. In če imate konvencionalno pridelavo, začnite z integrirano. Če imate integrirano, začnite z ekološko.

To je seveda lažje napisati kot storiti. Gre za dolgoročne procese, ki vključujejo menjavo sort in celotne tehnologije pridelovanja. To je lahko že prvi izgovor, da tega tudi ne bi storili.

Vendar ne govorimo o enem koraku, temveč o procesu, ki seveda traja določen čas. Nekateri boste uspeli preiti v ekološki način pridelovanja že v treh letih, drugi v desetih, odvisno od panoge in zahtevnosti. Vendar je izjemno pomembno, da s tem procesom začnemo in ne iščemo izgovorov, zakaj tega ne bi storili. Za začetek lahko del pridelave preusmerimo v ekološki način in si začnemo nabirati izkušnje.

Zvone Černelič je eden od uspešnih ekoloških kmetov.

Ekološko pridelovanje hrane z ustreznimi certifikati ima stroga merila in prav je, da je tako. Vendar tudi v okviru konvencionalne pridelane mineralna gnojila lahko zamenjamo z ekološkimi in/ali zmanjšamo količino uporabljenih fitofarmacevtskih sredstev. Spremljanje rezultatov bo hitro pokazalo, kaj vse je možno. Vsak ukrep v smeri ekološke pridelave bo zagotovo dobro sprejet tudi pri kupcih.

Edini segment na trgu, ki v Sloveniji vsaj solidno pokrit, je pridelovanje ekološke zelenjave. Kupec lahko zgolj sanja o tem, da bi kupil ekološko pridelano sadje, da o področju mleka in mesa sploh ne govorimo. Enako je na področju jajc, kruha, medu in še bi lahko naštevali. Na teh področjih nekaj pridelovalcev sicer je, vendar imajo običajno vse prodano. Medtem pa se kmetje, ki mleko ali meso pridelujejo na konvencionalen način srečujejo z velikimi presežki, posledično pa nizkimi cenami. Ekološki način pridelovanja ima še eno prednost: zaradi večje dodane vrednosti lahko konkuriramo uvoženi hrani. To omogoča dostojno preživetje tudi na majhnih slovenskih kmetijah, ki so sicer dolgoročno popolnoma nekonkurenčne.

En primer smo lahko v medijih videli pred nedavnim, ko se slovenski pridelovalci žita niso uspeli najbolje utemeljiti, zakaj je slovensko žito dražje od uvoženega. Upam, da bo takšnih primerov čim manj in da bomo lahko bolje izpostavili svojo glavno konkurenčno prednost: slovensko kmetijstvo ni industrija, zato je slovenska hrana boljša od uvožene.