Maks Vrečko

Paradižnik je za krompirjem v Evropi druga najbolj priljubljena povrtnina. Hočemo ga jesti vsak dan in tehnologija to omogoča. Sedaj, na koncu zime, v trgovinah in na stojnicah lahko kupimo španski paradižnik. Izvira iz pokrajine Almerija, ki ima največji delež sonca v Evropi in je včasih služila kot kulisa špageti westernom Sergia Leoneja. Sedaj bi bila lahko kulisa za film s sužnjelastniško tematiko. Tukaj je v sodobno prehransko verigo vpletenih 100.000 duš, ki na trideset tisoč hektarjih površin (plastičnih rastlinjakov) pridelujejo paradižnik, ki ga pozimi jemo po vsej Evropi.

Matematika je jasna: kupec v trgovini za kilogram paradižnika ne želi plačati več kot dva evra, zato mora biti strošek pridelave nižji od 50 centov na kilogram. To pomeni, da se proizvodnja (uporabil sem izraz proizvodnja in ne pridelava – med njima je veliko razlike) izplača le tako, da delavec za svoje delo dobi zelo slabo plačilo: evro do evro in pol na uro. Delavci večinoma prihajajo iz Maroka, pa tudi podsaharske Afrike in Romunije. Njihove življenjske razmere so katastrofalne, saj živijo kar med rastlinjaki.

In kakšen je španski paradižnik, pridelan sredi zime? Večinoma so to sorodniki sorte Daniela, za katero je značilen t.i. »long-life shell«. Po domače povedano je paradižnik izjemno trd, da prenese vse transporte (od pet do osem dni), pa tudi otipavanje v trgovini. O dobrem okusu se težko pogovarjamo, čeprav ga žlahtnitelji sort poskušajo izboljšati.

Španskemu paradižniku se v trgovinah izven sezone pridelovanja domačega paradižnika le težko izognemo. Alternativa ni dosti boljša, saj denimo na Nizozemskem in v Belgiji paradižnik gojijo izključno v visoko tehnoloških rastlinjakih. Hidroponika (način gojenja rastlin brez uporabe zemlje) je ključ pridelave v tem delu Evrope.

Zgodba španskega paradižnika je ena od tipičnih zgodb prehranske industrije, ki jih potrošniki ne želimo niti slišati, niti vedeti. Življenje je vendar lahko tako udobno – zakaj bi pozimi jedli le kislo zelje, ko je na policah toliko dobrot?

Brez vode lahko živimo le en teden, brez hrane en mesec. Voda je v našem življenju izjemno pomembna in zato sem poleg spletne tržnice Sveže.si začel še en projekt: Flaška. To je najboljša osebna steklenica za vodo: enostavna, funkcionalna in ekološka. Uporabljate jo lahko doma ali v službi, v avtu ali na sestanku, pri športu ali na dopustu.



Za vsakodnevno pitje vode verjetno uporabljate različne plastenke, ki niti iz vidika zdravja niti iz vidika ekologije niso najboljše. Druge primernejše izbire do sedaj ni bilo. Flaško lahko uporabljamo večkrat in vsak dan. Z uporabo Flaške boste prihranili denar, saj je voda iz pipe kar približno 1000-krat cenejša od vode v plastenkah, njena kakovost pa boljša. Flaška je posebna tudi za to, ker je njeno steklo informirano. Več o Flaški si lahko ogledate na internetni strani www.flaska.si.

Rdeče niti spletne tržnice Sveže.si so zdravje, ekologija in tudi lokalna hrana, poslanstvo Flaške je v malce preneseni obliki enako. Preizkusite jo, voda iz nje je boljša!

Povzeto po: Maja Tomkiewicz-Vouk. dipl. ing. kem. teh.; vsi-zdravi.org; članek Sanje Lončar: Po jutru se dan pozna

Zdrava prehrana je lahko relativen pojem, saj se lahko izkaže, da smo v dobri veri veliko let uživali nekaj, kar s pojmom zdrave prehrane nima nikakršne povezave. Eden od najhujših primerov je homogenizirano mleko.

Na svetovnem spletu mrgoli člankov, ki bolj ali manj utemeljeno svarijo pred uživanjem mleka. Če upoštevamo, da je danes večini ljudi dostopno samo homogenizirano industrijsko predelano mleko, imajo popolnoma prav. S homogenizacijo se namreč mleko, ki je sicer najpopolnejše živilo, kar jih je narava ustvarila, spremeni v počasnega ubijalca, ki maši žile. Tisočletja je bilo mleko vir zdravja za otroke in odrasle, danes pa ga je postopek homogenizacije spremenil v vir bolezni. Homogenizirano mleko preprečuje prehitro ločevanje maščobe, kar omogoča daljše roke trajanja izdelkov. Kmalu zatem, ko je homogenizirano mleko v trgovinah izpodrinilo navadno pasterizirano, so se pojavile alarmantne vesti o velikem porastu pojava poapnenja žil ne samo pri odraslih, ampak tudi pri otrocih.

Postopek homogenizacije je videti idealen. Mleku ni nič dodanega, nobenih emulgatorjev. Toda na maščobo, ki je bila prvotno zaščitena z naravno membrano iz cca 1/3 fosfatidov in 2/3 membranskih proteinov, ki je preprečevala trdnejšo vezavo kazeina z njo, se po homogenizaciji trdno adsorbira kazein. V naravnem mleku je kazein pretežno v obliki kazein-kalciumfosfatnih micel. Naš organizem novo nastale kombinacije (maščobe obdane s kazein-kalciumfosfatnimi micelami) ne zna prebaviti, deloma jo izloči, deloma jo nalaga na stene naših žil (od tod poapnenje). To tudi razlaga, zakaj organizem iz homogeniziranega mleka ne more izkoristiti kalcija. Poleg tega stopi v akcijo še encim ksantin-oksidaza, ki se nahaja v notranjosti maščobnih kapljic. Ta encim je namenjen postopnemu razkroju proteinskega dela membrane maščobne kapljice, da nato organizem maščobo lahko uporabi. Ker membrane maščobnih celic po homogenizaciji ni več, ta encim začne delovati na tkivo v človeku in ga poškoduje. Homogenizirano mleko je ena najhujših prevar današnjega časa in je v popolnem nasprotju z besedno zvezo zdrava prehrana.

Spomnimo se samo na napise na embalaži: naravno, sveže mleko. Matere ga dajejo otrokom v dobri veri, da bodo dobili dovolj kalcija in beljakovin za zdravo rast, resnica pa je daleč od tega. Sveže kravje mleko je zdravo, nima pa skoraj nič skupnega z mlekom, ki priteče iz tetrapaka. Sveže pomolzeno mleko deluje v telesu bazično. Pasterizirano, sterilizirano, homogenizirano mleko pa v telesu ustvarja kislo reakcijo. Naše kosti so nekakšna banka našega telesa in shranijo okoli 99% kalcija, 85% fosforja in 60% magnezija. Ko so ravni mineralov v krvi nizke, osteoklasti v kosteh razpadejo, izločijo te minerale in jih odložijo v kri. Prekomerno uživanje živalskih beljakovin povečuje potrebo po kalciju za nevtralizacijo kislin, ki nastajajo pri prebavi živalskih beljakovin.

To nakazuje na to, da uživanje obdelanega (pasteriziranega ali homogeniziranega) mleka uničuje kosti med samim prebavljanjem – kar je ravno nasprotno od tistega, kar nam že več generacij sporočajo interesne skupine za mleko, ministrstvo za zdravje, za kmetijstvo in druge javne službe.

Mleko je popolno in lahko prebavljivo živilo. Ker je tako komplicirano, ga vsak naš poseg samo osiromaši. Že samo s kuhanjem uničimo v njem prisotne mlečne mikroorganizme, ki proizvajajo številne encime, med drugimi tudi encim za razgradnjo mlečnega sladkorja. Ti mikroorganizmi sestavljajo našo črevesno mikrofloro, če smo jih kot dojenčki dobili z maternim mlekom in nam jih niso uničili antibiotiki ob kakšnem zdravljenju.

Naravno surovo mleko zdravih živali je namreč po svoji komplicirani in do vseh potankosti premišljeni sestavi ena največjih mojstrovin narave. Takšno je tudi najbolj primerno za uživanje in lahko ga kupimo v mlekomatih, ki so danes postavljeni v vsakem večjem mestu.

Katero mleko je zares zdrava prehrana si lahko ogledate v članku o razlikah med vrstami mleka.