Maks Vrečko

Kmetijstvo je predvsem v sezoni obiranja panoga, kjer je potrebno veliko delovne sile. Če te delovne sile ni, kmetom ne preostane drugega, kakor da zmanjšajo velikost nasadov in ta trend je v Evropi nedvomno prisoten. 

Za primerjavo lahko povem lastno izkušnjo: leta 1998 se je na oglas za pomoč pri obiranju jagod javilo preko 100 ljudi. Leta 2008, v zadnjem »letu debelih krav« so se na enak oglas javili le trije obiralci. V letu 2009 je zaradi psiholoških in drugih učinkov recesije delo zopet postalo cenjeno: javilo se je 30 ljudi. Oglas sploh ni bil potreben!

Na portalu RTV Slovenija si lahko ogledamo prispevek, ki je bil objavljen 18.8.2009. Zanimivi so komentarji na prispevek. Večinoma ljudje na projekt gledajo z odobravanjem, precejšnja debata pa se je razvila okoli cene mleka. Nekateri so namreč mnenja, da so prej kupce s ceno mleka odirali veletrgovci, sedaj pa jih kmetje, ki dobijo za mleko 4x toliko kot pri odkupu na debelo.

Za prodajo mleka preko mlekomata kmet mora:

-       nabaviti mlekomat,

-       pridobiti ustrezna dovoljenja za postavitev,

-       plačevati najemnino za prostor,

-       plačevati elektriko za obratovanje,

-       imeti kombi za prevoz mleka do mlekomata,

-       imeti napravo za čiščenje praznih posod iz mlekomata,

-       dnevno voziti sveže mleko do mlekomata.

 

Stroški zgoraj omenjenih postavk sploh niso majhni. Je pa res, da se kmetom postavitev mlekomata splača, saj sicer ne bi šli v investicijo. Vendar je razlika v ceni normalna, cena pa zaokrožena na 1 eur zgolj zaradi tega, ker avtomat za jemanje denarja ne omogoča vračanja drobiža.

Nekateri stvari vrednotijo zgolj skozi ceno. Pa vendar osnovna formula za vrednotenje nakupa govori: V = C x K (vrednosti = cena x kakovost). Pri nakupu svežega mleka je vrednost nakupa bistveno višja od 1 €. A več o tem kdaj drugič.

V petek, 14.8. je bil zagnan mlekomat na Bledu. Ker sem pri postavljanju naprave malo sodeloval tudi sam, sem kar ponosen. Jože mi je idejo predstavil sredi junija in po dveh mesecih zadeva stoji. Kar hitro, če upoštevamo, da je bilo potrebno pripraviti cel kup stvari, od katerih je nakup mlekomata še najmanjši problem. Ko je treba nekaj narediti, se pokaže, da je Jože res sposoben.

Ta teden je bilo še najbolj pestro, saj smo imeli v ponedeljek dva sestanka, kako bi označili mlekomat, v torek je prišel Cveto Zaplotnik z Gorenjskega glasa delat intervju, v sredo je Sandi pripravil oblikovanje nalepk za mlekomat, v enem dnevu jih je Niko iz Cut Bled tudi naredil in v petek je bila zadeva postavljena. Pa še transparent je bilo potrebno narediti, iz Italije je prišel proizvajalec mlekomata, da je pokazal kako natančno zadeva deluje...

Včeraj sva si z Jožetom pridobitev ogledovala na mestu samem, na Bledu pri zgradbi TNP. Zgleda dobro, le ob cesti bi bilo potrebno dati še eno usmerjevalno tablo, pa luč bo treba montirati, da se bo dobro videlo tudi zvečer.


Ampak glavna stvar se že dogaja. Ljudem je mlekomat všeč in že kupujejo mleko. Včeraj zvečer sem bil na lokaciji 20 minut in prišle so tri stranke. Četrta stranka pa sem bil jaz iz zvečer že pil odlično mleko. Fajn!

Oglejmo si primer, ko si zahteve kupca trgovec in kmet napačno razlagata.

Jagode so že po naravi sadje, ki ni obstojno. Zato ima trgovec težko nalogo, da vse nabavljene jagode sproti proda in naslednji dan zopet nabavi nove. Zaradi nihanja v povpraševanju hitro pride do presežka in na policah ostanejo jagode, ki so stare, gnile ali celo plesnive. Ker takšnih jagod nihče noče jesti, so trgovci začeli pritiskati na kmete, da jim dostavijo obstojnejše sorte.


Slika: Tako svetlečih, svežih jagod pri veletrgovcih ne moremo kupiti.

Kmetje so s to zahtevo stopili do žlahtniteljev sort in po nekaj letih so bile na trgu že jagode, ki so bile izjemno robustne. V primerjavi z navadnimi jagodami so kar hrustale. Trgovci so bili navdušeni, saj je bila obstojnost podaljšana za nekaj dni. Kupci tega navdušenja z njimi niso delili, saj »nove« jagode še zdaleč niso bile okusne. Posledica tega je bila, da so bili oškodovani vsi »partnerji«: kupec je prenehal kupovati jagode in je bil prikrajšan za eno vrsto sadja, trgovec in kmet pa sta morala zmanjšati prodajo in pridelavo. Posledično je tudi žlahtnitelj sort prodal manj sadik.

 

Sedaj žlahtnitelji iščejo sorte, ki bi bile okusne IN obstojne, kar pa je precej težje doseči kot sorte, ki so okusne ALI obstojne. Ta trend je seveda prisoten tudi pri drugih vrstah sadja in zelenjave, ki nima dolgega roka trajanja. Zato upam, da mi bo čimprej uspelo popularizirati uporabo žive vode, s katero na povsem naraven način ob celo boljšem okusu bistveno podaljšamo obstojnost živil.