Maks Vrečko

Mleko imam zelo rad. Po filozofiji krvnih skupin (skupina B) pač spadam med nomade, ki so uživali predvsem mleko in mlečne izdelke. Dolga leta sem mleko užival popolnoma avtomatsko, sedaj pa sem ugotovil, da je med mlekom in »mlekom« velika razlika.

Surovo mleko: najbolj pristna oblika mleka, saj ni nobenih toplotnih obdelav. Takšno mleko lahko kupujemo pri kmetih ali v mlekomatih in je tudi daleč najbolj zdravo.

Pasterizirano mleko: mleko, ki je le pasterizirano in ne tudi homogenizirano. Na trgu se je pojavilo v zadnjem času, ko so kupci vedno bolj ozaveščeni o škodljivosti homogenizacije mleka.

Sveže mleko: (citiram proizvajalce) "to je mleko, ki po pasterizaciji in homogenizaciji ohrani kar največ hranilnih snovi in je pri temperaturi 6°C obstojno več dni." Pri tem mleku zagotovo lahko opazimo spretnost prehranske industrije, ki je pasterizacijo in homogenizacijo mleka zavila v definicijo »sveže mleko«. Za moje pojme je to zavajanje potrošnikov, saj takšno mleko ni sveže. Ampak to je zgolj moje mnenje.

Trajno mleko: Trajno mleko je mleko z daljšo, 120-dnevno obstojnostjo, obdelano s segrevanjem na ultra visoko temperaturo in postopkom homogenizacije. Do odprtja ga lahko hranimo na sobni temperaturi (do 25°C), po odprtju pa ga pospravimo v hladilnik. Pri takšnih podatkih se lahko vprašamo, koliko je takšno mleko sploh še mleko? Ali je to bolj pobarvana voda z vbrizganimi maščobami?

Pa še beseda o maščobah v mleku: surovo mleko, ki ima 3,6 % ali več maščob je bistveno bolj zdravo od trajnega mleka z 0,5 % maščob.

Dobre informacije o surovem mleku pa najdemo tudi v tem članku Sanje Lončar .

Glede na zmedo (zavajanje) v zvezi s poimenovanjem mleka lahko trdim, da imamo na spletni tržnici Sveže.si zgolj surovo mleko, svežega pa ne. Malce trapasto, a tako pač je.

Oktobra je Zveza potrošnikov Slovenije objavila rezultate testiranja medu 13 različnih vzorcev. Podrobne rezultate testiranja si lahko ogledamo na povezavi Cvetlični med na testu. Zveza potrošnikov Slovenije je ocenjevala fizikalno-kemične lastnosti in senzorične lastnosti za slovenski med, pa tudi uvoženega.  

Skupna ocena fizikalno-kemičnih analiz
V laboratoriju so izmerili vsebnost vode, HMF, fruktoze, glukoze in saharoze ter določili diastazno število in električno prevodnost.
Glede na fizikalno-kemične lastnosti sta bila med vsemi preverjenimi vzorci dva ocenjena z oceno "zelo dobro". Skoraj vse možne točke (5,4 od 5,5 točk) je dobil "cvetlični med Božnar" (Božnar čebelarstvo), za njim pa se je uvrstil "cvetlični med Berg-Gold" (Hofer) s 4,6 točkami. Dobre kemične lastnosti so določili pri izdelkih: "cvetlični med" (Gregor Jere), "Zlati panj "(Medex), "kraški med z geografskim poreklom" (Ivan Atelšek), "točeni slovenski cvetlični med" (Medex) in "Nektar, cvetlični med" (Čebelarska zadruga Nektar, Seražin Boris).

Senzorične lastnosti (ocene štiričlanske komisije šolanih preizkuševalcev)
"Zelo dobre" senzorične lastnosti so ugotovili pri treh izdelkih: "kraški med z geografskim poreklom" (Ivan Atelšek), "Marlene" (Lidl) in "Berg-gold" (Hofer). "Dobre" senzorične lastnosti so ugotovili pri izdelkih: "cvetlični med Božnar" (Čebelarstvo Božnar), "Marque Repere" (E.Leclerc), "Zlati panj" (Medex), "cvetlični med Tuš" (Tuš) in "cvetlični med" (Gregor Jere).

Če obe oceni združimo dobimo naslednji vrstni red:

Ime izdelka	Poreklo	Skupna ocena
Cvetlični med Božnar (Mercator)	Slovenija	4,8
Berg-Gold (Hofer)	EU in izven	4,6
Kraški med (Kraševka - Ivan Atelšek)	Slovenija	4,5
Cvetlični med (Čebelarna Lukovica - Gregor Jere)	Slovenija	4,1
Marlene (Lidl)	EU in izven	4,1
Zlati panj (Interspar - Medex)	Slovenija	4,1
Marque Repere (E.Leclerc)	Francija	3,7
Nektar (Interspar - Seražin Boris)	Slovenija	3,5
Tuš, cvetlični med (Tuš)	EU in izven	3,5
Mercator, cvetlični med (Mercator)	EU	3,4
Točeni slovenski cvetlični med (Interspar - Medex)	Mešano	3,2
Spar, cvetlični med (Spar)	EU in izven	3,1
Eco+ (E.Leclerc)	EU in izven	2,9

Pri hitrem pregledu lahko ugotovimo, da je slovenski med uvrščen v zgornjo polovico rezultatov in je nedvomno bolj kakovosten od uvoženega.

Na izpitu je padel le Točeni slovenski cvetlični med podjetja Medex, za katerega se je ugotovilo, da ne vsebuje zgolj slovenskega medu, temveč je bil v njem tudi tuj med, domnevno argentinski.

Medex bo pri teh zadevah v bodoče zagotovo bolj pazil, slovenskim čebelarjem pa za dosežen rezultat čestitam. Kakovost medu, ki ga z veseljem vsak dan mažem na kruh, je bila potrjena tudi s strani Zveze potrošnikov Slovenije.

Pišeta: Tina Gajšek in Maks Vrečko

Trgovina je velik obremenjujoč okoljski faktor s tonami na novo proizvedenih odpadnih embalaž. Lokalna hrana, pridelana v lokalnem okolju, lahko tu veliko pomaga. Če se nekomu zdi, da je dovolj, da plastične blagajniške HDPE vrečke zmanjšamo za na primer 18%, je mogoče to za okolje krepko premalo. Če vemo, da se plastika po naravni poti razkraja sto in več let in če jih na leto proizvedemo več kot 100 milijonov ton, potem je jasno, da kot civilizacija nismo okoljsko ozaveščeni, prej nasprotno – smo popolnoma brezbrižni do okolja, ki nas obdaja.

Večina nas niti ne poskusi, da bi sami pridelali hrano, obenem zvesto kupujemo tudi vodo v prozornih steklenicah z oznako PE, za katero je bilo porabljene okoli 2 dcl nafte in par litrov čiste vode. In to v Sloveniji, kjer pitna voda teče iz pipe! Če je v novi eri moderno govoriti tudi o klimatskih spremembah, potem nas ravno klima opozarja, da business in trgovanje v sedanji obliki ni perspektivno za tako imenovano razvito civilizacijo.

A ni nujno, da je scenarij tako črn in brezizhoden. Če bi vsaka družina s svojim vrtom pridelala sveže sadje in zelenjavo, bi kot družba proizvedli toliko manj embalaž. Bomo angleško travco in okrasno grmovje zamenjali s čim produktivnejšim?

Lokalna hrana se lahko prideluje na lastnem vrtu ali pri lokalnem kmetu. Da ne bo pomote, to ni zategovanje pasu, to je preobrazba življenjskih navad, ki nas na daljši rok bogatijo in nas delajo bolj človeške.

Dilema embalaž – katero naj izberem, da bom eko?

Priporočamo:
- gajbice ali leseni zabojček iz lokalnega lesa
- lanene ali konopljine vreče (žal konopljine ne bomo dobili lokalnega porekla!)
- platnene vrecke iz ekološkega bombaža
- steklene povratne embalaže
- bio razgradljive vrečke za smeti (če se že morajo)
- bio razgradljive vrečke za skrinjo

Smiselna je tudi uporaba že uporabljene plastične ali kartonske embalaže (embalaža, s katero je hrana prispela od proizvajalca do veletrgovca), ki jo včasih lahko dobimo na blagajnah. Seveda takšne embalaže po prihodu domov ne vržemo stran, temveč še uporabimo – za nadaljne nakupe lokalne hrane.

V razmislek pa še ena fotografija: jabolka so položena v plastiko, le-ta pa je v kartonu. Na jabolkih pa je nalepka. Smo sposobni kupiti jabolka iz »no-name« zaboja?

Ekološko pridelana hrana ali bio hrana je vedno bolj priljubljena. Razlogi za to so jasni, marsikdo pa se sprašuje, ali lahko hrani z oznako »bio« zaupa ali ne. Jaz bio hrani zaupam – z manjšim pridržkom. Le redke stvari so 100 % in osebno sklepam kompromise po principu rangiranja hrane:

    1.    rang: hrana, ki jo pridelamo na domačem vrtu
    2.    rang: hrana, ki jo kupim pri kmetu, ki ga poznam
    3.    rang: ekološko oz. bio pridelana hrana iz Slovenije (če te ni razpolago, tudi integrirana
           ali konvencionalno pridelana slovenska hrana)
    4.    rang: ekološko pridelana hrana iz tujine
    5.    rang: druga hrana iz tujine
    6.    rang: hrana, za katero vem, da mi škoduje

Pri prehrani uporabljam čimveč hrane iz zgornjih rangov in čim manj iz spodnjih. Ja, in tudi kaj iz 6. ranga pojem, saj nisem menih. »Fast food« mi 2x letno tudi ne bo škodoval.

Sicer bolj kot v razne oznake verjamem v osebni stik. Kmet, ki svoje pridelke proda direktno končnemu kupcu in ga pri tem gleda v oči, si ne bo privoščil, da bi prodajal hrano, ki ne ustreza prehranskim standardom (ekološke, integrirane ali klasične pridelave). Po drugi strani bo tudi kupec bolj dovzeten za morebitne kmetove težave pri pridelovanju – na primer od toče obtolčena jabolka.

Temu je namenjena tudi spletna tržnica Sveže.si – da se lokalno pridelana hrana tudi lokalno uživa. Ko se kmet in potrošnik poznata, oznake niso več potrebne.

 

Želim vedeti, kdo stoji za hrano, ki jo uživam. Potem oznak ne potrebujem.

Tokratni zapis na blogu bo v bistvu odgovor na vprašanje ene od obiskovalk spletne tržnice.

Vprašanje po mailu: